Strah pred porodom in tesnoba v nosečnosti: kako se povezati z otrokom?

Poporodni bes: zakaj se po porodu pojavi toliko jeze?

O poporodnem obdobju veliko govorimo v povezavi z neprespanostjo, hormonskimi spremembami, poporodno depresijo in tesnobo, precej manj pa se govori o jezi, ki jo lahko ženska v tem obdobju doživlja zelo intenzivno.

Mnoge mame poznajo trenutek, ko jih lahko povsem običajna situacija nenadoma preplavi z močno jezo. Otrok že neštetokrat nekaj potrebuje, ne želi zaspati, joka ali se upira, partner postavi vprašanje, ki bi bilo sicer popolnoma običajno, mama pa se odzove veliko močneje, kot bi si želela.

Ko se situacija umiri, pogosto pride še občutek krivde in nerazumevanja: Zakaj sem tako jezna? Kaj je narobe z mano? 

Pri poporodnem besu me zato ne zanima samo vprašanje, zakaj je mama jezna, ampak predvsem, v kakšnem stanju je njeno telo in živčni sistem, ko do tega odziva pride.

Ko je telo dolgo časa v stresnem odzivu

Kadar sta telo in živčni sistem dolgo časa v stresnem odzivu oziroma visoki pripravljenosti, to porablja veliko energije. Telo je ves čas pripravljeno na odziv in se mora nenehno prilagajati temu, kar se dogaja v okolju.

V poporodnem obdobju je takšne odzivnosti lahko zelo veliko. Otrok potrebuje mamo skoraj ves čas, njeno telo se odziva na jok, prebujanje, hranjenje in različne otrokove potrebe, obenem pa ima pogosto občutek, da mora sama poskrbeti še za številne druge stvari.

Pri tem ne gre samo za fizično utrujenost. Če je telo dlje časa v stanju visoke pripravljenosti, se lahko postopoma zmanjša tudi kapaciteta za regulacijo. To pomeni, da ima mama vedno manj notranjega prostora za to, da bi se po obremenitvi ponovno umirila in odzvala drugače.

Takrat lahko situacija, ki bi bila v drugačnih okoliščinah samo neprijetna, sproži zelo močan odziv.

Otrok polije mleko, ne želi zaspati ali še enkrat pokliče mamo, ona pa začuti, da je jeza nenadoma veliko večja, kot bi pričakovala glede na sam dogodek.

Takrat se lahko vpraša, zakaj jje nekaj tako majhnega sprožilo tako velik odziv, vendar je morda pomembnejše vprašanje: koliko obremenitve je njeno telo nosilo že pred tem trenutkom?

Ko se zmanjša kapaciteta za regulacijo

Ko je telo že dlje časa močno obremenjeno, se lahko spremeni tudi način, kako doživljamo vsakodnevne situacije. Isti dogodek, ki bi ga nekega dne lahko sprejeli z več mirnosti, lahko drugič sproži močno razdražljivost ali celo izbruh jeze.

Ne nujno zato, ker bi bil otrok drugačen ali ker bi bila situacija objektivno težja, temveč zato, ker je drugačno notranje stanje mame.

Če je njena kapaciteta za regulacijo že zelo nizka, je lahko tudi majhna dodatna zahteva dovolj, da telo preide v močan stresni odziv. Zato se mi pri razumevanju poporodnega besa zdi pomembno, da ne gledamo samo na vprašanje, kaj je naredil otrok, ampak tudi na to, v kakšnem stanju je bila mama, preden je prišlo do izbruha.

Včasih je tisti dogodek, ki ga mama prepozna kot vzrok svoje jeze, samo zadnja obremenitev v dolgi vrsti drugih obremenitev.

Poporodno obdobje pomeni veliko nenehne odzivnosti

Majhen otrok potrebuje veliko pozornosti in odzivnosti, kar pomeni, da je mama pogosto v pripravljenosti tudi takrat, ko navzven ni videti, da se dogaja kaj posebnega. Posluša, ali se bo otrok zbudil, opazuje njegovo vedenje, predvideva njegove potrebe in se prilagaja njegovemu ritmu.

Tudi takrat, ko otrok spi, se telo in um pogosto ne izklopita popolnoma. V ozadju lahko ostaja misel, kaj je treba še narediti, kdaj se bo otrok ponovno zbudil in kaj bo sledilo.

Če je ob tem prisotno še pomanjkanje spanja, malo podpore, veliko odgovornosti in občutek, da mora mama vse obvladati sama, je razumljivo, da se njena notranja kapaciteta sčasoma zmanjšuje.

Kapaciteta namreč ni neskončna.

In ko telo dlje časa porablja več energije, kot jo ima možnost obnoviti, postane vedno težje sprejemati nove obremenitve brez močnega odziva.

Ko mama ves čas daje, zase pa nima več prostora

Pri poporodnem besu se mi zdi pomemben tudi način, kako ženska v tem obdobju ravna s svojimi potrebami.

Nekatere ženske so že pred materinstvom zelo navajene skrbeti za druge, hitro začutijo, kaj potrebujejo ljudje okoli njih, težko rečejo ne in veliko lažje preskočijo lastno potrebo, kot da bi koga razočarale ali prosile za pomoč.

V materinstvu se lahko takšen način delovanja še okrepi, saj otrokove potrebe niso nekaj, kar bi bilo mogoče preprosto odložiti na kasneje. Mama zato vedno znova reče sebi, da bo počivala pozneje, da bo nekaj pojedla pozneje, da bo šla na stranišče pozneje ali da bo prosila za pomoč, ko bo malo manj naporno.

Toda pogosto pride nova potreba, še preden pride trenutek, v katerem bi lahko poskrbela zase.

Če se to ponavlja dovolj dolgo, se lahko začne kopičiti napetost, ki je ženska morda niti ne prepoznava kot takšno. Zelo jasno pa lahko prepozna jezo, ki se pojavi takrat, ko ji nekdo ponovno nekaj vzame ali od nje nekaj zahteva.

Zato se mi zdi pomembno vprašanje, ali je včasih pod jezo tudi neizpolnjena potreba, ki je ženska predolgo ni vzela resno.

Jeza je lahko povezana tudi z mejami

Pri nekaterih ženskah je poporodni bes povezan tudi z vprašanjem meja. Če je ženska vse življenje navajena prilagajanja, skrbi za druge in potiskanja lastnih potreb na stran, je lahko zelo težko prepoznati trenutek, ko je nečesa preveč, še težje pa to jasno izraziti.

Namesto »zdaj potrebujem pomoč« lahko pride »saj bom sama«.

Namesto »danes tega ne zmorem« pride »še to bom uredila«.

Namesto jasnega »ne« pride novo prilagajanje.

Telo pa ima svoje meje, tudi če jih zavest dolgo ne upošteva.

Včasih se zato začne jeza pojavljati tam, kjer bi bilo prej potrebno postaviti mejo. Ne pomeni, da je vsaka jeza znak nepostavljenih meja, vendar je pri nekaterih ženskah vredno raziskati, koliko časa so bile njihove lastne potrebe preslišane, preden je telo začelo reagirati glasneje.

Kaj se pri poporodnem besu dogaja v telesu?

S somatskega vidika me pri poporodnem besu ne zanima samo trenutek izbruha, ampak predvsem dogajanje v telesu, ki mu predhodi.

Ko je ženska že dolgo obremenjena, lahko začne prej opažati telesno napetost, spremembe v dihanju, stiskanje čeljusti, nemir ali občutek, da je vse okoli nje postalo preveč intenzivno. Če teh signalov ne zazna ali jih zaradi vsakodnevnih obveznosti preskoči, lahko telo postopoma pride do točke, ko nima več dovolj prostora za dodatno obremenitev.

Takrat lahko pride do zelo hitrega in intenzivnega odziva.

Zato je pri somatskem delu pomembno raziskovati tudi trenutek pred jezo. Ne samo, kaj je mama naredila, ko je bila že preplavljena, ampak kaj se je v njenem telesu dogajalo nekaj minut ali celo nekaj ur prej.

Prav tam lahko pogosto opazimo, da izbruh ni prišel iz nič.

Tudi energija je del te zgodbe

Na poporodno obdobje gledam tudi skozi perspektivo energijske psihologije. Ko govorim o energiji, s tem ne želim nadomestiti fiziološke ali psihološke razlage poporodnega besa, temveč dodati še en vidik izkušnje ženske, ki pogosto zelo jasno pove, da nima več energije.

V materinstvu je velik del njene pozornosti in življenjske energije usmerjen navzven - v otroka, partnerja, družino, gospodinjstvo in druge obveznosti. Če je tega dolgo časa veliko, lahko ženska začne izgubljati občutek lastnega notranjega prostora in vse težje začuti, kaj se dogaja z njo samo.

Takrat stavek »nimam več energije« zame ni samo opis utrujenosti.

Lahko je tudi opis dolgotrajnega načina življenja, v katerem je ženska večino časa usmerjena v potrebe drugih, medtem ko je stik z lastnimi potrebami, mejami in notranjo energijo vse šibkejši.

Zato se mi zdi pomembno, da pri podpori mamam ne govorimo samo o tem, kako zmanjšati simptome, ampak tudi o tem, kako ponovno vzpostaviti stik s sabo.

Ko materinstvo odpre tudi stare vzorce

Poporodni bes se pri nekaterih ženskah ne začne popolnoma na novo. Materinstvo lahko zelo močno aktivira načine delovanja, ki jih je ženska razvila že veliko prej.

Če se je kot otrok naučila, da mora biti pridna, prilagodljiva, razumevajoča in da je bolje, če svojih potreb ne izraža preveč, se lahko takšen vzorec v materinstvu še okrepi.

Zdaj je od nje odvisen še en človek, ki ima potrebe ves čas, ženska pa ima lahko zelo malo prostora, da bi sploh preverila, kaj potrebuje sama.

Takrat lahko pride do notranjega konflikta med tem, kar od sebe pričakuje kot mama, in tem, kar njeno telo dejansko zmore.

Moram biti potrpežljiva.

Moram biti na voljo.

Moram zdržati.

Hkrati pa telo govori nekaj povsem drugega.

Ne morem več.

V takšnem primeru je lahko jeza tudi mesto, kjer se prvič začne bolj jasno izražati nekaj, kar je bilo prej dolgo potisnjeno na stran.

Poporodni bes ni dokaz, da je z mamo nekaj narobe

Močna jeza po porodu sama po sebi ne pomeni, da je mama slaba mama ali da svojega otroka ne ljubi. Hkrati pa izrazitega in vztrajnega poporodnega besa ne bi smeli preprosto pripisati materinstvu in ga pustiti brez pozornosti.

Lahko se pojavlja skupaj s poporodno depresijo, tesnobo ali drugimi oblikami duševne stiske, zato je pomembno pogledati celotno sliko in ne iskati samo enega vzroka.

Če je jeza zelo intenzivna, če ima mama občutek, da izgublja nadzor, ali jo je strah, da bi lahko poškodovala sebe ali otroka, je pomembno poiskati ustrezno strokovno pomoč.

Somatsko delo in energijska psihologija lahko predstavljata podporo pri raziskovanju telesnega in notranjega doživljanja, vendar ne nadomeščata zdravstvene obravnave, kadar je ta potrebna.

Kaj nam lahko poporodni bes sporoča?

Morda zato vprašanje ni samo:

»Kako naj se znebim svoje jeze?«

Morda je vredno pogledati tudi, kaj se je dogajalo pred njo.

Koliko časa je bilo telo v visoki pripravljenosti? Koliko energije je bilo porabljene za nenehno odzivanje na druge? Koliko svojih potreb je mama preskočila, ker je bilo vedno nekaj pomembnejšega? Kje so njene meje in koliko prostora je v njenem vsakdanu sploh še zanjo?

Pri svojem delu me zato ne zanima samo zmanjševanje posameznega simptoma, temveč predvsem raziskovanje tega, kaj se dogaja v ozadju - kako ženska doživlja svoje telo, kako prepoznava obremenitev, kako vzpostavlja meje, kako se odziva njen živčni sistem in kakšen je njen stik s sabo.

Cilj ni mama, ki nikoli ni jezna.

Jeza je del človeškega doživljanja in tudi materinstvo ni obdobje, v katerem bi jo morali izključiti.

Bolj pomembno se mi zdi, da lahko ženska svojo jezo začne razumeti kot informacijo o sebi in svoji obremenitvi ter da lahko prej prepozna trenutek, ko njena kapaciteta za regulacijo začne upadati.

Podpora mamam v poporodnem obdobju

V Centru Ilana v Žalcu nudim psihološko svetovanje ženskam v nosečnosti, poporodnem obdobju in različnih življenjskih stiskah. Pri delu povezujem svetovanje s telesno usmerjenimi pristopi, raziskovanjem telesnega doživljanja, regulacijo živčnega sistema in energijsko psihologijo.

Srečanja potekajo v Žalcu, v Savinjski ali online, zato je podpora dostopna tudi mamam iz okolice.
Želim si tvojo podporo.

Pogosti izbruhi pri otroku: povezava med počutjem staršev in otrokovim vedenjem

V praksi pogosto srečujem starše, ki pomoč poiščejo zaradi otrokovega vedenja. Opisujejo pogoste in dolge izbruhe jeze/žalosti, večjo občutljivost, težave pri umirjanju, močne odzive na na videz nepomembne situacije ali dolgotrajna obdobja nemira.

Ob tem se pozornost običajno usmeri na otroka. Kaj se z njim dogaja? Zakaj je postal tako občutljiv? Kako ga naučiti boljšega obvladovanja čustev?

Vendar sodobna spoznanja o delovanju živčnega sistema kažejo, da otrokovega vedenja ne moremo razumeti ločeno od okolja, v katerem odrašča. Otrokov živčni sistem se razvija v odnosu. Njegova sposobnost uravnavanja čustev, stresa in notranjih stanj je v prvih letih življenja močno odvisna od regulacijskih sposobnosti odraslih, ki zanj skrbijo.

Ko govorimo o otroških izbruhih, zato ni dovolj opazovati zgolj otroka. Pomembno je razumeti tudi stanje živčnega sistema staršev.

Živčni sistem starša kot temelj otrokove regulacije

Otrok se ne uči regulacije predvsem skozi navodila, razlage ali vzgojne pristope. Regulacije se uči preko izkušnje.

Njegov organizem neprestano zaznava, ali je okolje varno, predvidljivo in čustveno dostopno. Ta proces večinoma poteka nezavedno in je povezan z delovanjem avtonomnega živčnega sistema.

Kadar je starš reguliran, ima običajno več kapacitete za prisotnost, stik in odzivnost. To ne pomeni, da je vedno miren ali da nikoli ne doživlja stresa. Pomeni pa, da se po obremenitvah lahko vrača v stanje ravnovesja.

Drugače je pri dolgotrajni izčrpanosti.

Če je organizem dlje časa pod vplivom stresa, skrbi, pomanjkanja počitka ali čustvenih obremenitev, se sposobnost regulacije postopoma zmanjšuje. Telo ostaja v povečani pripravljenosti, prag za preobremenitev postaja nižji, odzivanje na vsakodnevne izzive pa zahtevnejše.

Otrok takšnega stanja ne zaznava skozi razmišljanje. Zaznava ga preko odnosa.

Zakaj otrok reagira na starševo izčrpanost?

Iz perspektive somatskega dela in nevrobiologije je to povsem pričakovano.

Otroci so biološko usmerjeni v povezovanje s svojimi primarnimi skrbniki. Njihov živčni sistem je nenehno pozoren na signale iz okolja, saj od teh signalov zgodovinsko gledano ni bila odvisna le čustvena varnost, temveč tudi preživetje.

Ko je starš dlje časa preobremenjen, odsoten zaradi skrbi, notranje napet ali kronično utrujen, se spremeni kakovost regulacijskega polja, v katerem otrok odrašča.

Ne gre za to, da bi starš delal kaj narobe. Živčni sistem namreč zaznava več, kot se pogosto zavedamo.

Otrok lahko postane bolj nemiren, bolj občutljiv na spremembe, hitreje frustriran ali težje prenaša vsakodnevne zahteve. Njegov organizem porabi več energije za spremljanje okolja in iskanje občutka varnosti, zato ostane manj kapacitete za uravnavanje čustev.

V takšnem stanju so izbruhi pogosto pogostejši in intenzivnejši.

Izbruh kot izraz preobremenjenega sistema

Čustveni izbruh je pogosto razumljen kot vedenjski problem. Sama ga veliko pogosteje razumem kot informacijo o trenutni kapaciteti živčnega sistema.

Kadar ima otrok dovolj notranjih virov, lahko lažje prenese razočaranje, omejitve in neprijetna čustva. Kadar pa je njegov sistem preobremenjen, se sposobnost samoregulacije zmanjša.

Takrat lahko že manjša frustracija sproži intenziven odziv. 

Izbruh ni znak, da otrok nima meja.

Prav tako ni nujno pokazatelj vzgojne težave.

Pogosto kaže na to, da je organizem dosegel mejo svojih trenutnih regulacijskih sposobnosti.

Če je ob tem tudi starš izčrpan in brez zadostne notranje kapacitete, otrok težje prejme zunanjo regulacijo, ki jo v tistem trenutku potrebuje. Posledično so izbruhi lahko daljši, intenzivnejši in pogostejši.

Kaj to pomeni za starše?

Najprej to, da otrokovih izbruhov ni smiselno razumeti zgolj skozi prizmo vedenja.

Včasih otrok s svojim vedenjem izraža nekaj, kar se v družinskem sistemu kopiči že dlje časa. Preobremenjenost. Kronični stres. Dolgotrajno prilagajanje. Pomanjkanje podpore.

To ne pomeni, da so starši krivi za otrokove stiske. Pomeni pa, da je njihovo stanje pomemben del celotne slike.

Ko starši začnejo skrbeti za lastno regulacijo, ko dobijo več podpore in ko njihov živčni sistem ni več ves čas v načinu preživetja, pogosto opazijo spremembe tudi pri otroku.

Ne zato, ker bi se otrok zavestno odločil drugače obnašati.

Temveč zato, ker se spremeni okolje, v katerem njegov živčni sistem deluje.

Celostna podpora družinam v Žalcu in Savinjski regiji

Pri svojem delu v Žalcu spremljam starše in otroke, ki se soočajo s posledicami kroničnega stresa, čustvene izčrpanosti, anksioznosti, preobremenjenosti in težavami pri regulaciji živčnega sistema.

Vedno znova se pokaže, da otrokovo vedenje pogosto ni osrednji problem, temveč pomemben pokazatelj stanja širšega družinskega sistema. Ko začnemo razumeti povezavo med telesom, živčnim sistemom in odnosi, postanejo tudi otrokovi odzivi veliko bolj razumljivi.

Prav zato se pri celostni podpori ne osredotočamo zgolj na vedenje, temveč na ustvarjanje več varnosti, regulacije in notranje stabilnosti za celotno družino.

Če začutite, da je moj pristop nekaj, kar vas lahko podpre, toplo dobrodošli na uvodno srečanje, kjer se individualno poglobimo v vaš primer in poiščemo rešitve, ki bi kar najhitreje olajšale trenutno stisko.
Klikni za uvodno srečanje

Tesnoba: ko telo živi, kot da nevarnost še vedno obstaja

Tesnoba je ena najpogostejših stisk sodobnega časa. Kljub temu jo ljudje pogosto težko razumejo.

Mnogi jo opisujejo kot občutek notranjega nemira, nenehne napetosti ali skrbi, ki jih spremlja skozi dan. Drugi govorijo o razbijanju srca, stiskanju v prsih, težkem dihanju, občutku, da se bo zgodilo nekaj slabega, čeprav za to ni jasnega razloga.

Pogosto slišimo stavek:

"Ne vem, zakaj sem tako napeta. Vse je v redu, pa se vseeno ne morem umiriti."

In prav tukaj se skriva pomembno razumevanje tesnobe.

Tesnoba ni vedno posledica tega, kar se dogaja okoli nas.

Velikokrat je povezana s tem, kar se dogaja znotraj našega živčnega sistema.

Kaj je tesnoba?

Tesnoba je naraven odziv telesa na zaznano nevarnost.

Gre za zaščitni mehanizem, ki je človeku skozi evolucijo pomagal preživeti. Ko možgani zaznajo grožnjo, telo sproži vrsto odzivov, ki ga pripravijo na boj, beg ali zaščito.

Srce začne hitreje biti.

Dihanje se spremeni.

Mišice se napnejo.

Pozornost se usmeri v iskanje nevarnosti.

To je normalen in zdrav odziv, kadar smo resnično ogroženi.

Težava nastane takrat, ko telo ostane v tem stanju tudi takrat, ko nevarnosti ni več.

Kako se tesnoba kaže v telesu?

Tesnoba ni zgolj miselni proces, je predvsem telesna izkušnja.

Pogosti simptomi tesnobe vključujejo:

• občutek notranjega nemira,
• napetost v telesu,
• stiskanje v prsih,
• hitro bitje srca,
• plitko dihanje,
• občutek cmoka v grlu,
• težave s spanjem,
• pretirano skrb,
• utrujenost,
• razdražljivost,
• občutek, da se ne moremo sprostiti.

Veliko ljudi poskuša tesnobo razumeti samo skozi misli, medtem ko telo ves čas sporoča, da je v stanju pripravljenosti.

Zakaj tesnoba ne izgine samo zato, ker si rečemo, da smo varni?

To vprašanje si zastavlja veliko ljudi.

Če razumem, da nisem v nevarnosti, zakaj moje telo tega ne občuti?

Odgovor je pogosto v živčnem sistemu.

Del našega živčnega sistema, ki skrbi za preživetje, ne deluje predvsem na podlagi logike, temveč na podlagi izkušenj.

Če je telo dlje časa živelo v stresu, negotovosti, čustveni preobremenjenosti ali travmatičnih okoliščinah, lahko začne nevarnost zaznavati hitreje in pogosteje.

Tudi takrat, ko je v sedanjosti vse videti v redu.

Tesnoba ni znak šibkosti

Veliko ljudi zaradi tesnobe občuti sram.

Sprašujejo se, zakaj ne morejo preprosto odmisliti skrbi ali se sprostiti.

Toda tesnoba ni znak osebne šibkosti. Pogosto je znak, da je telo predolgo nosilo več, kot je zmoglo predelati. Da je bilo predolgo v pripravljenosti. Da je moralo ostajati pozorno, budno in previdno.

Telo se je naučilo, da mora biti ves čas pripravljeno na nekaj.

In zdaj ta vzorec nadaljuje, tudi ko bi si želeli počitka.

Povezava med tesnobo in živčnim sistemom

S somatskega vidika tesnoba ni nekaj, kar bi morali premagati. Ko je živčni sistem preobremenjen, telo težje prepozna varnost.

Zato se lahko pojavijo:

• stalna zaskrbljenost,
• vsiljive misli,
• občutek ogroženosti,
• pretirano analiziranje,
• težave s sproščanjem,
• panični napadi,
• občutek izgube nadzora.

V ozadju teh izkušenj pogosto ni resnična nevarnost.

Temveč telo, ki še ni dobilo priložnosti, da bi se vrnilo v občutek varnosti.

Ali se je mogoče osvoboditi tesnobe?

Veliko ljudi išče način, kako tesnobo čim hitreje odstraniti.

Toda okrevanje pogosto ni povezano z bojem proti tesnobi.

Povezano je z ustvarjanjem pogojev, v katerih telo ponovno začuti varnost.

Ko se živčni sistem začne umirjati, se pogosto spremenijo tudi misli, čustva in telesni občutki.

Podpora pri tesnobi v Savinjski dolini(Žalcu) in na daljavo

Če se soočaš s tesnobo, anksioznostjo, notranjim nemirom ali občutkom, da si ves čas na preži, je lahko pomembno razumeti, da težava ni le v mislih.

Pogosto telo nosi več napetosti, kot se zavedamo.

V Centru Ilana v Žalcu nudimo celostno individualno podporo, ki vključuje delo z živčnim sistemom, telesnim zavedanjem ter povezavo med telesom, čustvi in notranjim doživljanjem. Srečanja potekajo v živo v Žalcu ali na daljavo.

Če si se v tem članku prepoznala, si dobrodošel/a, da mi pišeš.

Vsiljive misli: zakaj se pojavljajo in kaj nam sporočajo?

Vsiljive misli so ena najpogostejših, a hkrati najmanj razumljenih izkušenj, s katerimi se srečujejo ljudje v obdobjih stresa, anksioznosti ali čustvene preobremenjenosti. Ker so pogosto neprijetne, nenadne in včasih celo šokantne, lahko povzročijo veliko stiske ter sprožijo dvome o sebi.

Mnogi ljudje se prestrašijo že same prisotnosti teh misli. Začnejo se spraševati, ali pomenijo nekaj nevarnega, ali razkrivajo njihove skrite želje ali pa so znak, da izgubljajo nadzor nad sabo.

V resnici pa so vsiljive misli veliko bolj povezane z delovanjem živčnega sistema kot z resničnimi nameni posameznika.

Kaj so vsiljive misli?

Vsiljive misli so neželene misli, podobe ali impulzi, ki se pojavijo nenadoma in brez naše izbire. Pogosto so v popolnem nasprotju z našimi vrednotami, željami ali načinom življenja.

Lahko vključujejo:

• strah pred tem, da bi se zgodilo nekaj hudega,
• misli o nesrečah ali poškodbah,
• pretirano skrb za zdravje,
• dvome o odnosih,
• strah pred izgubo nadzora,
• neprijetne ali nasilne podobe,
• katastrofične scenarije.

Pomembno je poudariti, da ima večina ljudi občasno vsiljive misli. Razlika je predvsem v tem, koliko pozornosti jim namenimo in kako se nanje odzovemo.

Zakaj so vsiljive misli tako zastrašujoče?

Težava običajno ni sama misel, temveč pomen, ki ji ga pripišemo.

Ko se pojavi neprijetna misel, jo pogosto poskušamo razumeti, analizirati ali odgnati. Vprašanja, kot so »Zakaj sem pomislila na to?«, »Kaj če ta misel nekaj pomeni?« ali »Kaj če se to res zgodi?«, sprožijo dodaten stres.

Možgani nato zaznajo, da gre za nekaj pomembnega. Posledično začnejo na to misel postajati še bolj pozorni. Tako nastane začaran krog, v katerem se misel vrača vedno znova, čeprav si želimo ravno nasprotno.

Povezava med vsiljivimi mislimi in živčnim sistemom

S somatskega vidika vsiljivih misli ne razumemo zgolj kot miselnega procesa. Razumemo jih tudi kot izraz stanja telesa. Ko je živčni sistem dlje časa pod pritiskom, v kroničnem stresu ali notranji preži, postanejo možgani bolj občutljivi na potencialne nevarnosti. Njihova osnovna naloga je preživetje, zato nenehno preverjajo okolje in iščejo morebitne grožnje.

V takšnem stanju telo pogosto deluje, kot da je nevarnost prisotna, tudi kadar je ni.

Posledično se lahko povečajo:

• anksioznost,
• pretirana zaskrbljenost,
• katastrofično razmišljanje,
• preverjanje,
• vsiljive misli.

To ne pomeni, da je oseba nevarna sebi ali drugim, temveč, da je njen zaščitni sistem preobremenjen.

Zakaj se vsiljive misli pogosto okrepijo v obdobjih stresa?

Mnogi ljudje opazijo, da se vsiljive misli pojavijo ali okrepijo v času:

• izgorelosti,
• starševske preobremenjenosti,
• pomembnih življenjskih sprememb,
• pomanjkanja spanja,
• dolgotrajne anksioznosti,
• čustvene stiske,
• travmatičnih izkušenj.

V teh obdobjih telo porablja veliko energije za obvladovanje notranje napetosti. Živčni sistem postane bolj pozoren, bolj odziven in manj sposoben razlikovati med dejansko nevarnostjo ter zgolj možnostjo nevarnosti.

Zato lahko običajne misli dobijo večjo težo, kot bi jo imele v stanju notranje regulacije.

Ali se je treba vsiljivih misli znebiti?

Pogosto ljudje poiščejo pomoč z željo, da bi misli popolnoma izginile. Vendar se v praksi pokaže, da večji mir običajno ne nastane takrat, ko misli izginejo, temveč takrat, ko izgubijo svojo moč.

Ko telo ni več v stalni pripravljenosti in živčni sistem začuti več varnosti. Misli takrat niso več razumljene kot dokaz nevarnosti. Takrat lahko neprijetna misel pride in odide, ne da bi sprožila močan stresni odziv.

Vsiljive misli niso odraz tvoje identitete

Ena največjih stisk, povezanih z vsiljivimi mislimi, je prepričanje, da misel nekaj pove o človekovem značaju. Toda misel ni enako namera. Misel ni enako dejanje. In misel ni dokaz, kdo si.

Pravzaprav so najbolj zastrašujoče vsiljive misli pogosto tiste, ki so najbolj oddaljene od naših resničnih vrednot.

Zato njihova prisotnost sama po sebi ne pove veliko o človeku. Veliko več pove o stopnji obremenjenosti njegovega živčnega sistema.

Zaključek

Vsiljive misli so lahko izjemno neprijetna izkušnja, vendar same po sebi niso znak, da je z osebo nekaj narobe. Pogosto predstavljajo odziv preobremenjenega živčnega sistema, ki skuša predvideti in preprečiti nevarnost.

Ko začnemo razumeti povezavo med telesom, stresom, anksioznostjo in mislimi, se lahko odnos do teh izkušenj postopoma spremeni. Ne gre za to, da bi misli nadzorovali. Temveč za to, da telo ne potrebuje več živeti v stalni pripravljenosti. Ko se občutek varnosti začne vračati v telo, se pogosto spremeni tudi način, kako doživljamo svoje misli. In tam se začne prostor za več notranjega miru.

Podpora pri vsiljivih mislih v Savinjski(Žalec) in na daljavo

Če se soočaš z vsiljivimi mislimi, anksioznostjo, notranjim nemirom ali občutkom stalne preobremenjenosti, je lahko v pomoč pristop, ki ne obravnava le misli, temveč tudi stanje telesa in živčnega sistema.

V Centru Ilana v Žalcu nudimo celostno individualno podporo, ki vključuje delo z živčnim sistemom, čustveno regulacijo ter povezavo med telesom, umom in notranjim doživljanjem. Srečanja so možna v živo v Žalcu ali na daljavo.

Če se v tem članku prepoznavaš in želiš raziskati, kaj se skriva za tvojimi vsiljivimi mislimi, si dobrodošel/a, da me kontaktiraš.

Energetska izčrpanost v nosečnosti

Do vstopa v nosečnost pogosto znake izčrpanosti nekako obvladujemo, med nosečnostjo pa telo potrebuje zelo velike količine temeljne življenjske energije, kar pomeni, da se pogosto znaki pokažejo še bolj izrazito.

Energetsko izčrpanost moramo znati ločiti od utrujenosti, le-to namreč odpravljamo s pomočjo vnosa potrebnih hranil, vitaminov in mineralov ter počitka, medtem ko pri energetski izčrpanosti govorimo o pomanjkanju prizemljene, umirjene energije.

Zaradi nerazumevanja se pogosto znaki energetske izčrpanosti tretirajo kot del hormonskega nihanja, žal pa pogosto govorimo o hudi energetski izčrpanosti in ne o naravnem in zmernem nihanju hormonov.

Nihanje in različni občutki so za to obdobje do določene mere vsekakor normalni, a bolj intenzivno se pojavljajo, kadar je mama v pomanjkanju umirjene, prizemljene energije. Nosečnost in normalno delovanje hormonov od mame namreč zahtevajo ogromno količino te energije in če je nima dovolj oz. če ženska že v nosečnost vstopi energetsko izčrpana, so ta čustva močno potencirana.

Kadar prihaja do razmeroma močnih nihanj razpoloženj in soočanja s težkimi čustvi, je pomembno, da se poskušamo do določene mere energetsko okrepiti. Kadar se pojavljajo take stiske, sploh v času nosečnosti, še posebej svetujem, da je podpora strokovnjaka izrednega pomena.

Če je mamica izčrpana že v nosečnosti, se to lahko izrazi med samim porodom (maternični vrat se ne odpira, zastoj v porodnem kanalu ...), stiske pa se pokažejo tudi v poporodnem obdobju, pogosto v povezavi z izzivi pri dojenju (dojenček se želi neprenehoma dojiti ali pa zavrača dojenje, v pomanjkanju mleka ali pa dojenček ves čas poliva), spanju, nemirnem dojenčku, s koliki ter poporodnimi stiskami oz. poporodno depresijo.

Se srečuješ z mislimi skrbi, strahu, anksioznosti in panike?

Si vedel/a, da lahko naše misli popolnoma prevzame to, kar čutimo v telesu?
Si vedel/a, da ljudje, ki ne morejo utišati svojih misli, nimajo dobre povezave s svojim telesom oz. jim manjka prizemljenosti, občutka varnosti in miru?

Kadar se počutimo v telesu varno, prisotno in prizemljeno, so tudi naše misli usklajene s tem. Smo bolj odprti, odločitve sprejemamo iz občutka varnosti in ne iz občutka pomanjkanja in panike.

V nasprotnem primeru, kadar telo in živčni sistem ni ustrezno zreguliran, pa so naše misli polne nenehnih skrbi, strahu, panike... 

Naš živčni sistem nenehno preverja in skenira naše okolje, če bo kje zaznal kakšno nevarnost oz. če je okolje, v katerem smo, varno. Ko se počutimo varne, se naše misli uskladijo s tem občutkom. Smo bolj prisotni, um se umiri, svet zaznavamo kot varen in poln obilja.

Če naše telo ne čuti varnosti in miru, naše misli podivjajo. Lahko bi rekli, da gre naš celoten psiho - fizični sistem v način preživetja. Naše misli so polne skrbi, anksioznosti, strahu ter panike.

Našega telesa ne moremo pretentati tako, da se v občutke varnosti želimo prepričati. V ang. imajo lep izraz: We can’t talk ourselfs into feelings of safety. Ne moremo se pregovoriti v občutke varnosti. Varnost moramo začutiti v telesu, zato pogosto samo pogovorne terapije na dolgi rok ne prinesejo izboljšanja, po katerem hrepenimo.

Ko naslednjič zaznaš, da se ti pojavljajo skrbi, neprijetne, vsiljene, panične misli, ki jih ne moreš umiriti, poglej, kako se počuti tvoje telo.

Se počutiš varno in prizemljeno?

Ali se pojavlja neka zunanja situacija, ki deluje kot sprožilec in ti daje občutke nevarnosti, ter te spominja na neko preteklo izkušnjo?

Pri tem ti lahko pomaga moj celosten pristop, kjer skozi psihološki razgovor skušamo najti možne sprožilce za te misli, hkrati pa s terapijo globokega sproščanja in ostalimi tehnikami podpremo telo, da se globoko umiri, ter uravna fiziološke procese v telesu, ki se pojavljajo kot posledica stresa oz. obremenjujočih izkušenj v preteklosti.

Energetska izčrpanost med učitelji, vzgojitelji in pedagoškimi delavci

V zadnjih letih se zelo veliko učiteljev in vzgojiteljev srečuje z izčrpanostjo, marsikdo tudi z izgorelostjo. Razlog je v tem, da otroci in mladostniki od učiteljev in vzgojiteljev zahtevajo ogromno energije v obliki pozornosti, do katere lahko pridejo na različne načine.

Zelo pogosto so izčrpavajoči tudi odnosi med sodelavci ter tudi druge, dodatne obremenitve s strani same šole ali vrtca.

Zelo pogosto je vzrok različnih izzivov, ki se pojavljajo pri delu z otroci ter sodelavci v šolah in vrtcih, prav v tem, da so učitelji in vzgojitelji energetsko izčrpani, da nimajo dovolj prizemljene, umirjene energije, da bi bili potrpežljivi, dosledni, vztrajni, odločni ter hkrati ljubeči in sočutni.

Učitelji in vzgojitelji lahko razumejo teorijo o vzgojnih pristopih, delu z otroci, asertivni komunikaciji s starši otrok in sodelavci, a v ključnih trenutkih tega zaradi izčrpanosti preprosto ne zmorejo   uporabiti.

Velik problem pri teh poklicnih profilih je tudi v tem, da v službi še nekako zdržijo, ampak se potem doma, v zasebnem življenju srečujejo z različnimi izzivi in težavami, ki so posledica izčrpanosti in pomanjkanja moči, da bi še doma sebi, svojim otrokom, partnerju namenili prepotrebno energijo in pozornost. Pogosto poročajo, da doma samo še padejo dol in nimajo moči za ostale obveznosti oz. se jih lotevajo s težavo.

Vedno pogosteje se učitelji in vzgojitelji srečujejo z zdravstvenimi težavami in s slabim imunskim sistemom. Veča se število bolniških odsotnosti, poleg tega pa mnogi poročajo, da zbolijo ravno takrat, ko je čas dopusta. Velika večina naših zdravstvenih težav je povezana s tem, da smo zaradi  preobremenjenosti in izčrpanosti podvrženi stresu, to pa dolgoročno na našem psihičnem področju  in fizičnem telesu pušča hude posledice.

Kako lahko učitelji, vzgojitelji, pedagogi pri sebi prepoznate znake izčrpanosti:

• ste utrujeni, brez moči in volje za vzgojo in poučevanje,
• čutite, da različnim situacijam ali otrokom niste več kos, da so za vas preveč,
• težko kontrolirate svoja čustva v zvezi z vedenjem ali stiskami učencev in sodelavcev,
• čutite, da ste kot učitelj oz. vzgojitelj izgoreli,
• ste v pomanjkanju kreativnosti, novih idej, 
• vas otroci oz. učenci ne upoštevajo oz. dosežete da vas upoštevajo le, če kričite, se jezite ali grozite,
• ne zaupate vase, v svoje strokovne sposobnosti, v svoj način dela,
• ne zmorete biti potrpežljivi,
• ste pogosto napeti, pod stresom,
• čutite tesnobo, ko pomislite, da bi na delovnem mestu prišlo do sprememb,
• nimate volje in moči za vsakdanje obveznosti, imate občutek kot, da ste obtičali na mestu,
• si vsak dan obljubljate, da bo jutri drugače, a se naslednji dan na čustva ali vedenje učencev, sodelavce ponovno odzovete nekonstruktivno in vedno znova ponavljate iste »napake«,
• če se čutite izgubljene oz. imate občutek, da vse delate narobe,
• si nikakor ne morete organizirati časa v dnevu in imate pogosto občutek, da nimate dovolj časa,
• če se trudite in poskušate delati drugače, pa ni sprememb,
• če imate občutek, da to niste vi,
• se srečujete z negativnimi mislimi ali strahovi,
• se pri vas pojavljajo problemi z zdravjem, kot so alergije, glavoboli, težave z želodcem, slab imunski sistem, bolečine v hrbtu in sklepih ,
• imate težave s koncentracijo, 
• si težko zapomnite ali pa pogosto pozabljate, 
• se težko umirite in sprostite,
• zvečer težko zaspite, zjutraj pa se težko prebudite.

Če pri sebi opažate znake izčrpanosti in bi se želeli nekoliko okrepiti, vas vabim, da mi pišete na [email protected] in dogovorili se bomo za uvodno srečanje.

Zakaj ne izpolnimo ciljev, ki smo si jih postavili ob novem letu?

1. Nerealistični cilji: Včasih si postavimo cilje, ki so prezahtevni ali nerealni glede na naše sposobnosti, časovne omejitve ali druge obveznosti. To lahko privede do občutka neuspeha in demotivacije. 

2. Pomanjkanje načrta: Čeprav imamo cilj, pogosto pozabimo na potrebne korake in načrte, ki bi nas pripeljali do njega. Pomanjkanje strateškega načrtovanja lahko ovira napredek.

3. Pomanjkanje motivacije: Včasih se zgodi, da izgubimo zagon ali motivacijo za doseganje cilja. To se lahko zgodi zaradi različnih dejavnikov, kot so razočaranje, pomanjkanje vzpodbude ali notranje motivacije.

4. Spremembe okoliščin: Življenje je nepredvidljivo, kar pomeni, da se lahko okoliščine spremenijo. Če pride do nepričakovanih dogodkov ali sprememb, se lahko naše prioritete in cilji premaknejo.

5. Pomanjkanje podpore: Podpora družine, prijateljev ali strokovnjakov (kot je terapevt) je lahko ključnega pomena pri doseganju ciljev. Brez ustrezne podpore je lahko težje vztrajati.

6. Strah pred spremembami: Včasih nas lahko strah ali negotovost glede sprememb ovira pri doseganju ciljev. Lahko se počutimo nelagodno ali negotovo glede prihodnosti. 

7. Pomanjkanje energije: Če nam primanjkuje umirjene, prizemljene energije, preprosto nimamo moči, da bi vse potrebne korake spravili v akcijo. 

V kolikor se ob neuresničenih ciljih počutite slabo, se soočate z občutki nemoči, da vam tako ali tako ne bo uspelo, je res pomembno, da poiščete podporo, ki vam lahko pomaga identificirati težave, ki ovirajo vaš napredek pri doseganju ciljev, ter pri razumevanju ovir in razvijanju strategij za premagovanje teh izzivov. Pomembno je razumevanje, da je neuspeh pri doseganju ciljev del procesa učenja, ne pa končni izid. S tem pristopom lahko razvijemo večjo vztrajnost in sposobnost prilagajanja svojih ciljev glede na nove okoliščine.

Vzroki za izzive v reproduktivnem sistemu

Drugi energetski center skrbi za spolne organe(prostata, maternica, jajčniki, testisi), sečila(sečni mehur, ledvice), del prebavnih organov(debelo in slepo črevo) ter križni del hrbtenice in medenico.  Predstavlja sedež primarnih čustev: strahu, žalosti, jeze, veselja, presenečenja, gnusa.

V ledvicah se shranjuje naša življenjska energija, ki je na začetku pogojena s tem, v kakšnem stanju je bila naša mama tekom nosečnosti, posledično pa tudi od tega, kako se je razvil naš prvi center. Življenjska energija pa je nujno potrebna, da sploh pride do zanositve ter da se dojenček optimalno razvija. Zato je drugi energetski center večinoma odvisen od prvega centra, ki črpa umirjeno, življenjsko energijo. Za izražanje čustev, meja, potreb namreč potrebujemo ogromno energije.

Težave, ki se povezujejo z drugim centrom, so torej večinoma povezane z našimi čustvi. Lahko na eni strani potlačujemo, zanikamo čustva(ne zaznamo, ko gre kdo čez našo mejo, se pretvarjamo, da nas določena stvar ne gane, nas ni ničesar strah, težko izrazimo določeno čustvo-npr. žalost, jezo...) na drugi strani pa jih lahko težko obvladujemo(se pretirano razjezimo, pojavljajo se močni strahovi, tesnoba...).  Kadar gre že za energetsko izčrpanost, se izzivi na tem področju kažejo tak, da čustva močno nihajo iz ene skrajnosti v drugo. Lahko se pokažejo težave s postavljanjem meja, izražanjem svojih potreb, izzivi v spolnosti, dovoliti si užitek itd. Vse to se najpogosteje izraža v odnosih (s starši, v partnerstvu, prijateljstvih itd.), kasneje pa se lahko manifestira na prej omenjenih organih kot vnetja, tumorji, ciste, miomi, policistični jajčniki, neplodnost, neredne/boleče menstruacije, urološke težave, imunski sistem(alergije, avtoimune bolezni), limfom...

Vzroki za težave?

Vzgoja, ki je vzbujala krivdo, čustveno zavračanje, čustvena manipulacija, prepoved izražanja določenih čustev, čustvena nedostopnost v družini, alkohol v družini, zlorabe, pomanjkanje kreativnosti in izražanja, (ne)sprejemanje svoje ženstvenosti, vzroke lahko najdemo tudi v transgeneracijskih vzorcih, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo, potlačevanje svojih potreb, energetska izčrpanost zaradi dlje časa trajajočega stresnega odziva v telesu itd.

Zato je pri teh izzivih nujno, da poleg biološkega vidika, nagovarjamo tudi psihološko-energetski vidik.

Poporodne stiske oz. poporodna depresija

Obdobje po porodu je za marsikatero žensko izjemno ranljivo že samo po sebi. Kar na enkrat je večina pozornosti namenjena dojenčku, naše potrebe niso več na prvem mestu, niti ni več na prvem mestu naš partner in odnosi s prijatelji ter družino.

Za to obdobje so značilne izrazite spremembe, ki jih marsikateri par ne pričakuje. Partnerja oz. na začetku predvsem mama mora biti otroku ves čas na razpolago, ne glede na to, kako zelo utrujena je in kako se počuti. Silovitost tega, da te nekdo ves čas potrebuje in da kdaj zmanjka časa že za naše osnovne potrebe, je lahko za marsikoga zelo obremenjujoča. Pomanjkanje spanja, nenehno hranjenje, intenzivnost otroškega joka lahko botruje k temu, da se pri ženski razvijejo poporodne stiske, med katerimi so pogoste anksioznosti, depresivno razpoloženje in tesnoba, ki lahko privede tudi do paničnega napada.

Po porodu se ženskam na hitro zmanjša količina hormonov, zato so prehodni občutki otožnosti, žalosti in občutljivosti nekaj normalnega in običajno minejo v nekaj urah oz. v dveh tednih.

Kadar pa se ženskam ti občutki poglobijo in trajajo več mesecev govorimo o poporodnih stiskah. 

Simptomi poporodnih stisk oz. poporodne depresije:

• izraziti občutki žalosti, 
• razdražljivost, nihanje razpoloženja,
• občutek, da nas vse nervira,
• občutljivost,
• sprememba apetita
• fizičnimi simptomi(težave s prebavnim sistemom, močno bitje srca, plitko dihanje, napetost v mišicah), 
• strahovi,
• motnje spanja, 
• občutki zapuščenosti in osamljenosti, 
• obsesivno kompulzivno vedenje (npr. nenehno umivajo dude, neprestano razkuževanje rok, strah pred mikrobi)
• strah pred tem, da bi otroku kaj naredila, 
• občutki sovraštva oz. jeze do otroka,
• samomorilnost,
• občutki krivde, 
•  pretirana skrb za otrokovo zdravje in življenje.

Žal veliko teh stisk ostaja neprepoznanih, saj ženske težko komu zaupajo, kaj se z njimi dogaja. V družbi namreč velja prepričanje, da je to čas veselja in radosti, zato je krivda ob teh občutkih lahko še toliko večja.

Dejavniki tveganja za nastanek poporodnih stisk:

•  nezadovoljstvo s partnerskim odnosom, 
• pomanjkanje podpore družine, 
• finančni stresi, 
• slaba samopodoba, 
• pretekle izkušnje splava, 
• težka nosečnost in porod, 
• primanjkljaj umirjene, življenjske energije med nosečnostjo,
• predhodne izkušnje z depresijo in podobno. 

Vzroke za depresivna stanja in anksioznosti energetska medicina prepoznava v pomanjkanju pretoka energije skozi organizem. Zaradi pomanjkanja umirjene, prizemljene energije, se tako pretirano aktivirajo nadledvične žleze, ki se izčrpajo, posledično pa je moteno delovanje hormonskega sistema, kar pripelje do motenega delovanja celotnega telesa.

Poleg energetskega vidika pa je nujno, da pozornost posvetimo tudi našemu živčnemu sistemu, v kolikor je naš živčni sistem nezreguliran (je nenehno pretirano vzburjen-hipervzburjen oz. v stanju zamrznitve, odklopa), moramo telo podpreti, da pride nazaj v stanje umirjenosti, regulacije, rečemo, da se vklopi parasimpatični živčni sistem, kjer poteka počitek in regeneracija.

Bistveno je tako že v času nosečnosti in pred njo poskrbeti za kakovostno prehrano, ustrezno raven vitaminov in mineralov, dobro počutje v medosebnih odnosih, pripravo na porod, sprostitev ter okrepitev z umirjeno, življenjsko energijo.

Vzrok za psiho-somatske težave

Najbolj pogost vzrok, da v našem telesu ostajajo neizražena oz. potlačena čustva je v tem,

da jim dajemo preveč racionalnega pomena, premalo pa jih zares začutimo v telesu. 

Kot družba smo zelo dobro naučeni, kako razmišljati, analizirati, intelektualizirati in vse razumeti.
A včasih to ni dovolj, manjka nam stik s telesom. Predvsem, če si želimo polno živeti svoje življenje, moramo imeti zares dober stik s svojim telesom. 

Če o čustvu razmišljamo, na nek način odrinemo čustvo na stran, da ga ne rabimo začutiti. Predvsem če je čustvo neprijetno, ga z veseljem odrinemo na stran, tako, da o njem samo nenehno razmišljamo in se vrtimo v enih in istih mislih.

Samo s kognitivnim razumevanjem pomena in zgodbe za nekim čustvom, ostajamo odrezani od našega telesa in nenehno ostajamo v glavi in razmišljanju.

Čustva imajo somatsko komponento. Torej, jaz čutim jezo in ne, jaz razmišljam jezo.

S čutenjem čustev pa vedno pride zraven tudi fiziološki odziv telesa. Čustvo mobilizira energijo, ki se mora izraziti.. npr. skozi jok, tresavico, mravljinčenje, vročino itd. Če o čustvu samo razmišljamo in se le-to ne izrazi, se v našem sistemu nabira neizražena ali zamrznjena energija, ki potem povzroča različne psiho-somatske izzive.

Ko se naučimo zares začutiti čustvo in ne bežati pred njim, ustvarjamo pot za celjenje. Zato je tako pomembno, da pri osebni rasti vsebine tudi utelesimo, ne samo ozavestimo.

A kaj to sploh pomeni?

To pomeni, da se naučimo biti v telesu in zdržati z vsemi občutki, ki se v nas prebujajo, kar pa ni tako enostavno kot se sliši.
Večina nas zna zelo dobro utišati občutke, se odzemljiti, jih zracionalizirati, potlačiti, jih otopiti s hrano, pijačo, serijami, delom, kot pa se z njimi spoprijateljiti.

A tu se nahaja zdravljenje, ko prenehamo bežati pred njimi in večamo posodo, da z njimi zdržimo. Najprej kapljico po kapljico, potem pa vsakič malo več. In po vsaki taki kapljici prihajamo vedno bolj v stik s svojo živostjo in sami s sabo.  

Neizražena jeza, izbruhi jeze

Neizražena jeza v telesu povzroča nemalo težav.

Pa poglejmo zakaj in kako jo prepoznamo?

Če smo se npr. znašli v ogrožajoči situaciji(npr. je starš na nas kot otroka kričal, smo bili ponižani, nam je bila odvzeta moč, smo bili nečesa obtoženi po krivici itd.), se je v nas mobilizirala jeza oz. mobilizirajoča energija. Če je ni bilo mogoče varno izraziti oz. nismo bili slišani, smo zamrznili in čakali, da situacija mine.

A nabrana jeza je še vedno znotraj nas, le da se ni uspela v varnem prostoru izraziti.

Če nam je bila jeza predstavljena kot nekaj grdega, nedovoljenega, neprimernega, je ostala neizražena. Če smo bili zaradi svoje jeze obravnavani kot ne-pridni, neubogljivi in še kaj, smo se lahko naučili jezo potlačiti. Če se dlje časa nahajamo v situacijah, kjer se ne postavimo zase, za svoje potrebe, ne postavimo meje, se v nas nabirajo jeza in frustracije, ki jih potlačujemo.

Neizražene frustracije, ovirana jeza, prekinjena zdrava agresija...vse to ostane zaklenjeno v našem telesu.

Vse to pa v našem telesu povzroča kroničen stres, ker mora sistem ves čas nekaj potlačevati, se izogibati in skrivati.

Ker ta energija ni na ustrezen način izražena in akumulirana, se lahko zgodi, da ob energetski izčrpanosti(to zelo jasno vidimo pri otrocih, ki so utrujeni, ali pa pri alkoholiziranosti, kjer blokade popustijo) popusti kontrola čustev in iz nas izbruhne jeza, lahko tudi zelo močan bes, ki se ga ljudje ustrašijo.

A izogibanje in ponovno potlačevanje nas spet zapelje v krog, kjer te vsebine niso izražene in nagovorjene, zato v sistemu še vedno povzročajo stres.

Notranji pritisk zato telo kompenzira s tem, da se izrazi na drugačne načine:

skozi tenzijo,

napete mišice,

zategnjeno čeljustjo,

bolečino,

kompulzivnimi dejavnostmi,

skozi potrebo po kontroli,

anksioznostjo,

težave z nespečnostjo,

glavoboli,

visokim pritiskom,

srčno-žilnimi boleznimi...

Zato je ključno nagovoriti to jezo, ji dati varen prostor, da jo prepoznamo, razumemo in konstruktivno sprostimo iz telesa ter tako dosežemo globlje razumevanje lastnih vzorcev vedenja, kar pripomore k trajnostnim pozitivnim spremembam v našem življenju.

Energetska izčrpanost pri dojenčkih, otrocih in mladostnikih

V zadnjih letih se srečujemo z energetsko izčrpanostjo ne samo pri odraslih, temveč tudi pri otrocih. Otroci so namreč odvisni od tega, v kakšnem energetskem stanju smo odrasli, predvsem tja do petega leta so otroci popolnoma odvisni od stanja staršev in skrbnikov. 

Zaradi hitrega načina življenja, nenehnih dražljajev, dejavnikov v vrtcu, šoli, na interesnih dejavnostih, otrokom močno primanjkuje umirjene, življenjske energije. Zato so izzivi na čustvenem in psihosocialnem področju nekje v 60% skrivajo v tem, da so današnji otroci močno izčrpani. 

Pogosto slišimo, da so današnji otroci vedno bolj naporni, pozabljamo pa, da smo tudi odrasli vedno bolj izčrpani in zato težko potrpežljivi, umirjeni in prisotni. 

Znaki energetske izčrpanosti pri dojenčkih:

• težave s koliki(krči), prebavo,
• veliko jokajo, so nemirni, občutljivi,
• težave s kožo,
• zavračajo dojenja ali pa se želijo nenehno dojiti,
• težave s spanjem(nenehno spijo ali pa se ves čas prebujajo).

Znaki energetske izčrpanosti pri otrocih:

• nepojasnjeni strahovi, strahovi pred tem, da bi se staršem kaj zgodilo, da bi se njim kaj zgodilo,
• strahovi pred temo, pajki, boleznijo, nesrečo,
• poseganje po mastni, sladki prehrani,
• težave s koncentracijo, pomnjenjem, 
• izzivi z izražanjem čustev(pretirani in dolgi izbruhi žalosti, jeze, lahko tudi veselja),
• hiperaktivnost(telesu primanjkuje umirjene, življenjske energije, zato močno delujejo adrenalna žleza, ki sproščajo stresni hormon adrenalin, kar daje umeten občutek, da ima otrok zelo veliko energije),
• težave s spanjem(zvečer imajo težave zaspati, se pogosto zbujajo, zjutraj težko vstanejo),
• nenehni konflikti z brati/sestrami(zaradi pomanjkanja energije se v njih lahko sprožajo občutki ljubosumja in jeze),
• šibek imunski sistem(pogoste bolezni, alergije, prebavne težave...),
• izčrpani otroci se lahko nenehno držijo staršev in jih težko izpustijo,
• pri nekaterih otrocih se lahko pokažejo težave s kontrolo( da bodo prišli pravi čas, da bo vse pripravljeno, radi bi vse vedeli v naprej, se pripravili itd.),
• lahko se pojavijo učne težave(težave s priklicem informacij...).

Znaki energetske izčrpanosti pri mladostnikih:

• pri mladostnikih se pogosto prične kazati tesnoba, anksioznosti, tudi panični napadi,
• težave s soočanjem s stresom, obveznostmi, šolskimi zahtevami,
• odvisniška vedenja(igranje igric, gledanje risank...),
• motnje hranjenja,
• neustrezni prijateljski odnosi.

Hipovzburjenje (občutki odtujenosti, depresija, popolne izgube energije)

Naš sistem je zares inteligenten in reagira tako, da preživimo. Res pa je, da nas lahko to v odraslosti prične ovirati v vsakdanjem življenju.

Hipovzburjenost je znak upada telesne aktivnosti, pogosti so občutki odtujenosti, otopelosti, depresije, popolna izguba energije.

Če se v hiperaktivaciji pojavijo stavki kot je, moram se boriti, svet je nevaren, se v tem stanju pojavljajo občutki kot so, sam sem, ne zmorem več, otopel bom, ker je vse to preveč zame.

Hipoaktivacija se pojavi v situacijah, ki so za naš sistem preobremenjujoče.  Možgani želijo namreč našo fizično in emocionalno bolečino otopiti.  Zaradi tega se odzemljimo(disociiramo) od zunanjega sveta, odplavamo.

Kako prepoznamo, da se naš sistem večino časa nahaja v hipovzburjenju:

• nepovezanost s svetom,
• popolnoma brez energije,
• otopelost,
• depresivni občutki,
• težko poslušamo in se na sogovornika odzovemo,
• megla v glavi,
• veliko spimo,
• težko razmišljamo in reflektiramo,
• umikamo se v izolacijo.

Telesni znaki:

• počasno dihanje,
• srčni utrip se umiri,
• mlahavost mišic,
• telesna drža lahko izgleda kolapsirana,
• težko držimo očesni kontakt,
• lahko imamo težave s premikanjem,
• glava je mehka,
• prazen pogled,
• nizek pritisk,
• koža je lahko bleda.

Za to stanje je značilno, da težko prosimo in poiščemo pomoč, pogosta je tudi izguba smisla. Odrezani smo od telesa, čustev, razuma in pogosto tudi od naših najbližjih. 

Kako si lahko vsaj nekoliko pomagamo sami?

• vokaliziranje(zvok voo, mrmranje, mantranje)
• sprememba pozicije in drže,
• gibanje,
• tresenje telesa,
• dihalne tehnike,
• škropenje obraza z mrzlo vodo,
• prizemljevanje.

Če se nahajate v tem stanju, poiščite podporo, zberite moč, zmorete.

Hipervzburjenost oz. nenehna napetost

Pretirana vzburjenost je pogost posttravmatski stresni odziv.  Zaradi povečanega stresa, lahko že iz časa našega otroštva, smo namreč ves čas v visoki pripravljenosti.  Del možganov, ki skrbi za občutenje strahu - amigdala, namreč deluje nenehno v visoki pripravljenosti. To pomeni, da smo nenehno v stanju preživetja in pripravljeni na nevarnost. V tem stanju smo bolj reaktivni in ne razmislimo, predno se zares odzovemo. Smo v odzivu boj/beg.

Zaradi tega se počutimo: razdražljivi, preobremenjeni, zaskrbljeni, nemirni, nervozni, z intenzivnimi čustvi in doživljamo različne fiziološke odzive: pospešen srčni utrip, znojenje, tresenje, palpitacije. To stanje je zares izčrpavajoče in marsikomu vzbuja občutke obupa in nemoči. 

Naš živčni sistem je namreč preobremenjen s stresom, zato lahko občutimo jezo, paniko, bes in ostala nihanja razpoloženja. Kar otežuje racionalno razmišljanje, druženje z ljudmi in obvladovanje svojih čustev. Lahko imamo tudi občutek, da nad sabo nimamo nadzora. 

Pretirana napetost pa vpliva tudi na spanje, prebavo in zmožnost počitka. Dolgoročno lahko vpliva na naše zdravje z zdravstvenimi stanji kot so kronična utrujenost ali fibromialgija.

Pogosto ljudje, ki so zataknjeni v tem stanju, stres obvladujejo tako, da delajo še več, stremijo k perfekcionizmu, popolnosti, so izjemno strogi do sebe, lahko si prizadevajo za dosego nedosegljivih standardov, kaže se tudi močan odnos do tekmovalnosti. Njihov moto je pogosto go hard or go home(pojdi do konca ali pojdi raje domov). Zaradi notranje napetosti in stresa, se lahko kaže ogromna potreba po kontroliranju zunanjih dejavnikov, kar jih potiska še globlje v odziv boj/beg in lahko tudi v izgorelost.

Čeprav nam lahko stres in mobilizirana energija iz stresnih hormonov daje občutek, da se moramo samo bolj potruditi in bomo zmogli, pa nam v resnici onemogoča razmišljati o drugačnih rešitvah, načinu življenja, vrednotah. Pogosto so prisotne tudi nenehne misli, ki so neorganizirane in nam onemogočajo, da bi stvari res videli iz višje oz. drugačne perspektive. Kar vodi v to, da se ne znamo umiriti in zares premisliti, ali se to res sklada s tem, kar čutim in kakršne so moje vrednote. Zaradi nenehnega stresa izgubimo stik s sabo in s tem, kar si globoko v sebi resnično želimo.

V tem stanju težko razmišljamo o prihodnosti in se je zares veselimo, saj je telo v preživetvenem nagonu. Lahko se soočamo z občutki otopelosti, nemoči in izčrpanosti. Pogosto je prisoten občutek nemoči in brezupa, na svetovanjih pogosto slišim stavke kot so ˝Ali ima sploh smisel, saj je tako brez veze˝. 

Včasih potrebujemo samo podporo, umiritev telesa s pomočjo terapije globokega sproščanja, da pridobi umirjeno, življenjsko energijo, da lahko razmišljamo bolj jasno, se počutimo umirjeno in iz tega stanja iščemo možne rešitve za stiske, v katerih smo se znašli.

Kaj nam lahko pomaga? 

• Gibanje (sprehodi, raztezne vaje, somatske vaje, joga...)
• Kvaliteten počitek (brez televizije, telefona)
• Regulacija čustev
• Rutina
• Kvaliteten spanec
• Skrb za uravnoteženo prehrano
• Nežnost do samega sebe
• Stik z naravo
• Prizemljevanje
• Terapija globokega sproščanja
• Terapija/svetovanje.

Vloga reševalca

Vsi smo že bili v situaciji, ko smo vedeli in čutili, da nekdo mora nekaj spremeniti in narediti, da si zasluži, bolje, več, drugače.. predvsem, če zares globoko čutimo druge ljudi.

A vsak ima svojo pot in za druge ne moremo prevzemati odgovornosti. Lahko ponudimo podporo in smo na voljo, a na koncu dneva mora tudi drugi podati roko, da mu lahko pomagamo. Sicer nas lahko marsikdaj potegne za sabo v živi pesek izgorelosti, bolezni, tesnobe...

Spustiti nekoga je namreč prav tako ljubezen, do drugega in predvsem do sebe.

Kako zmanjšati učinke stresa med nosečnostjo?

Z vami delim nekaj metod, ki vam lahko pomagajo pri soočanju s stresom med nosečnostjo.

Poslušanje svojega srca:

Zaznavanje svojega utripa postopno spremeni možgansko strukturo in biokemijo, kar zmanjša strah in poveča odpornost. Noseče matere z zaznavanjem svojega utripa direktno vplivajo na srčni utrip ploda in njegovo splošno boljše počutje.

Dihanje:

Poizkusite s koherentnim dihanjem 666 - 6 sekund vdiha, 6 sekund izdiha in vse to 6 minut. To lahko naredite kjerkoli in kadarkoli.

Masiranje podplatov:

Za krepitev energetskih mišic in refleksnih točk, pod stopalo namestite teniško žogico in si z njimi masirajte podplate, medtem ko gledate svojo najljubšo oddajo.

Pustite se razvajati:

Privoščite si terapijo globokega sproščanja, dobro masažo, zmanjšajte obremenitve; pustite, da namesto vas kaj postori partner.

Stik z naravo:

Sprehod v naravi, opazovanje naravnih pojavov, bosonoga hoja, vse to umiri stresni odziv telesa.

Povežite se:

Z ljudmi, ki vas pomirjajo, ki ne dajejo nasvetov, za katere niste prosili, in vam zares prisluhnejo.

Telovadba:

Izberite gibanje, ki umiri živčni sistem(hoja, joga, plavanje, ples...). Težke in naporne telovadbe so lahko dodaten stres za telo.

Povežite se s telesom:

Zjutraj ali zvečer lahko naredite vodeno meditacijo skeniranja telesa. Udobno se namestite. Pozornost dajte na svoja stopala in sprostite ta del telesa. Nato se začnite počasi dvigati proti vrhu glave. Sprostite meča, stegna, hrbet, trebuh, prsni koš, obraz, čeljust, obrvi itd.

V kolikor med izvajanjem katerekoli izmed teh tehnik doživljate stisko oz. se vam prebudijo neprijetni občutki, takoj prekinite z njo in se razglejte po prostoru, dajte fokus na stopala, na svoja ramena in najdite oporno točko v prostoru, ki vas pripelje v tukaj in zdaj.

Predvsem, če čutite, da se težko povežete s telesom, da imate občutek izgube kontrole in varnosti, nemoči, globok občutek strahu in skrbi, ki ne mine, takoj poiščite podporo strokovnjaka.

Kako lahko stiske med nosečnostjo vplivajo na dojenčka?

Zaradi stisk v nosečnosti se lahko rodi dojenček, ki veliko joče, je razdražljiv, se težko pomiri, in tako se lahko starši ulovijo v začaran in hkrati izjemno žalosten krog ukvarjanja z dojenčkovo stisko, razdražljivostjo in frustracijo. Otroci, ki so doživljaji veliko stresa med nosečnostjo, imajo lahko kasneje težave s koncentracijo, impulzivnostjo, hiperaktivnostjo. Dojenčki lahko zavračajo dojenje, se srečujejo s koliki ali pa z refluksom.

Kar pa seveda pri starših povzroča veliko stisko in stres, pri dojenčkih pa še dodatno aktivira njihov sistem za nevarnost, saj sta predvsem mamica in dojenček tesno povezana, kar pa jih dela le še bolj razdražljive, vznemirjene in izčrpane.

Pomembno je, da čim prej prekinemo to negativno povratno zanko, da lahko otrok ponotranji zmožnost samoregulacije, razvite z intimnim, zavzetim stikom iz oči v oči, s kožo na kožo, ki spodbuja zdrav razvoj psihofizičnega telesa.

Možgani so nevroplastični, kar pomeni, da so zelo prilagodljivi, tudi naše telo se je sposobno naučiti samoregulacije, se prizemljiti tudi v kasnejših letih in predvsem je telo sposobno vzpostaviti homeostazo.
Je pa res, da velikokrat sami tega ne zmoremo sami in potrebujemo pomoč drugih, predvsem varnih medosebnih odnosov ob celjenju vseh stisk in čustev, ki so v našem telesu zapisani.

Stres med nosečnostjo

Kadar se mati med nosečnostjo srečuje s stresom, stresni hormoni preko placente prehajajo k dojenčku, kar v njem sproža stresni odziv. To seveda ne pomeni, da vsak manjši stres pušča posledice, ravno obratno, manjši stres pozitivno vpliva na otrokov razvoj, saj tako dobi izkušnjo pozitivne razrešitve nekega stresnega dogodka, v kolikor ga je mati seveda ustrezno predelala.

Otrok se namreč o zunanjem okolju nauči, da v življenju pridejo težke situacije, ki pa so obvladljive in nedokončne.

Obratno je seveda takrat, kadar je stres dolgotrajen.

Če je dojenček v maternici dlje časa izpostavljen materinemu kortizolu(glavnemu stresnemu hormonu), svojo stisko izraža s pospešenim srčnim utripom in hiperaktivnostjo. Njegov psihofizični sistem je zasnovan tako, da ohranja njegovo doživljanje stresa v normalnih ravneh. Kadar pa je zaradi materinega nenehnega stresa oslabljen, to lahko vodi do vseživljenjske preobčutljivosti na dražljaje. Poleg težav s samoregulacijo, pa se poslabša tudi otrokov opioidni sistem. Z drugimi besedami, zmožnost doživeti užitek in zadovoljstvo, je oslabljena.

Kronični stres v nosečnosti možgane oblikuje tako, da so primerni za preživetje v nevarnih okoljih: kratkotrajna pozornost, hitri odzivi, zmanjšan nadzor impulzov, zmanjšana sposobnost občutiti varnost in zadovoljstvo.

Naši možgani se tako v maternici razvijajo kot neposreden odziv na materino doživljanje sveta. Če so misli in občutki noseče matere vztrajno negativni, če je ves čas pod stresom, je notranje sporočilo, ki ga ob tem dobi otrok "Tam zunaj ni varno".

Ne glede na to, ali je objektivno gledano to res ali ne. Dojenčkove živčne celice in razvoj živčnega sistema se prilagodijo glede na to, kakšno okolje je zunaj njega.

Zato je izjemno pomembno, da v kolikor mamice doživljajo stres, se srečujejo z neprijetnimi občutki, poiščejo strokovno podporo in te občutke nagovorijo.