Kaj bom, ko odrastem? Zakaj čutim to, kar čutim? Ali obstaja še kaj nevidnega? Nekatera vprašanja so skozi leta dobila odgovore, druga pa ostajajo vir moje radovednosti še danes.

Starši mi večkrat pripovedujejo, kako so mi ljudje že od nekdaj spontano zaupali svoje zgodbe, stiske in občutke. Pogosto sem se znašla v vlogi poslušalke in opore drugim. Zato verjetno ni bilo presenetljivo, da sem se odločila za študij socialne pedagogike, saj sta me v gimnaziji najbolj pritegnili ravno psihologija in sociologija ter razumevanje človeka v njegovi kompleksnosti.

Med študijem pa sem se tudi sama znašla v enem težjih obdobij svojega življenja. Bili so trenutki, ko nisem videla veliko upanja ali smisla, temveč predvsem bolečino, odtujenost, nemir in občutek, da sem izgubila stik sama s seboj. Takrat sem obiskovala Gestalt terapijo. Nekega dne mi je terapevtka predlagala, naj se obrnem še na kolegico, ki je delala s telesno usmerjenimi pristopi. Še danes se spomnim svoje prve misli: "Kaj je z mano narobe, da me pošilja drugam?" "Sem res tako nerešljiv primer?"

Prav tam sem se prvič srečala z razumevanjem travme, živčnega sistema in Polivagalne teorije. To področje me je popolnoma pritegnilo in začela sem se intenzivno izobraževati na področju telesne psihoterapije in somatskega dela. Vedno bolj me je začela zanimati tudi prenatalna psihologija. Presenetilo me je, kako pomembno vlogo imajo lahko že obdobje nosečnosti, porod in naši prvi odnosi pri oblikovanju tega, kako doživljamo sebe, druge ljudi in svet okoli nas. Počasi sem začela razumeti, da se naše zgodbe ne začnejo šele z rojstvom in da telo pogosto nosi spomine in informacije iz mnogo zgodnejših obdobij, kot si običajno predstavljamo, tudi neprečutena čustva in bolečine svojih prednikov.

Kljub temu se je moje stanje v nekem obdobju še poslabšalo in ponovno sem ostala brez odgovorov. Spomnim se, da sem si takrat rekla, da bom poskusila še kaj drugega. Preizkusila sem številne pristope, tehnike in metode. Nekatere so pomagale bolj, druge manj, vendar še vedno nisem našla razlage, ki bi zares povezala vse dele moje izkušnje. Ko je človek v stiski, je resnično pripravljen poizkusiti marsikaj.

Nato sem povsem po na-ključ-ju naletela na predavanje o energijski izčrpanosti in skoraj v trenutku začutila, kot da poslušam svojo zgodbo. Lahko sem povezala svoje razumevanje živčnega sistema z razumevanjem energijske izčrpanosti. Če telo desetletja deluje v stanju pripravljenosti, če je nenehno v preživetvenem odzivu, potem porablja ogromne količine energije. Kronična utrujenost, delovanje na adrenalinu, anksioznost, depresivni občutki in izguba življenjske energije so namreč pogosto logična posledica takšnega delovanja organizma.

Tu se je začela moja pot v raziskovanje energijske psihologije in drugih bolj celostnih pristopov. Področij, do katerih sem bila prej precej skeptična in so se mi pogosto zdela nekoliko preveč oddaljena od sveta znanosti.

Danes verjamem, da človeka težko razumemo zgolj skozi eno perspektivo.

Sodobna spoznanja o travmi in živčnem sistemu so izjemno pomembna. Hkrati pa nas številne tradicije in novejša raziskovanja ponovno spominjajo, da je človek veliko več kot zgolj skupek simptomov ali diagnoz. Ko sem počasi lupila svoje lastne plasti bolečine, obramb, prilagoditev in ponotranjenih prepričanj, se je hkrati začela rojevati tudi vizija prostora, kjer bi bilo mogoče združiti vse tisto, kar sem sama na svoji poti najbolj pogrešala.

Tako je nastal Center Ilana.

Prostor, kjer združujem sodobna psihološka znanja, somatske pristope in razumevanje človeka kot telesnega, psihološkega in duhovnega bitja. Morda ni naključje, da ime Ilana v hebrejščini pomeni drevo. Tisto drevo na jasi nad Slovenj Gradcem je bilo eden prvih prostorov, kjer sem začela raziskovati človeka in življenje. Danes pa si želim, da bi Center Ilana za druge predstavljal nekaj podobnega.

Prostor, kjer se lahko človek ustavi, zadiha in ponovno zasliši samega sebe.