Poporodni bes: zakaj se po porodu pojavi toliko jeze?
O poporodnem obdobju veliko govorimo v povezavi z neprespanostjo, hormonskimi spremembami, poporodno depresijo in tesnobo, precej manj pa se govori o jezi, ki jo lahko ženska v tem obdobju doživlja zelo intenzivno.
Mnoge mame poznajo trenutek, ko jih lahko povsem običajna situacija nenadoma preplavi z močno jezo. Otrok že neštetokrat nekaj potrebuje, ne želi zaspati, joka ali se upira, partner postavi vprašanje, ki bi bilo sicer popolnoma običajno, mama pa se odzove veliko močneje, kot bi si želela.
Ko se situacija umiri, pogosto pride še občutek krivde in nerazumevanja: Zakaj sem tako jezna? Kaj je narobe z mano?
Pri poporodnem besu me zato ne zanima samo vprašanje, zakaj je mama jezna, ampak predvsem, v kakšnem stanju je njeno telo in živčni sistem, ko do tega odziva pride.
Ko je telo dolgo časa v stresnem odzivu
Kadar sta telo in živčni sistem dolgo časa v stresnem odzivu oziroma visoki pripravljenosti, to porablja veliko energije. Telo je ves čas pripravljeno na odziv in se mora nenehno prilagajati temu, kar se dogaja v okolju.
V poporodnem obdobju je takšne odzivnosti lahko zelo veliko. Otrok potrebuje mamo skoraj ves čas, njeno telo se odziva na jok, prebujanje, hranjenje in različne otrokove potrebe, obenem pa ima pogosto občutek, da mora sama poskrbeti še za številne druge stvari.
Pri tem ne gre samo za fizično utrujenost. Če je telo dlje časa v stanju visoke pripravljenosti, se lahko postopoma zmanjša tudi kapaciteta za regulacijo. To pomeni, da ima mama vedno manj notranjega prostora za to, da bi se po obremenitvi ponovno umirila in odzvala drugače.
Takrat lahko situacija, ki bi bila v drugačnih okoliščinah samo neprijetna, sproži zelo močan odziv.
Otrok polije mleko, ne želi zaspati ali še enkrat pokliče mamo, ona pa začuti, da je jeza nenadoma veliko večja, kot bi pričakovala glede na sam dogodek.
Takrat se lahko vpraša, zakaj jje nekaj tako majhnega sprožilo tako velik odziv, vendar je morda pomembnejše vprašanje: koliko obremenitve je njeno telo nosilo že pred tem trenutkom?
Ko se zmanjša kapaciteta za regulacijo
Ko je telo že dlje časa močno obremenjeno, se lahko spremeni tudi način, kako doživljamo vsakodnevne situacije. Isti dogodek, ki bi ga nekega dne lahko sprejeli z več mirnosti, lahko drugič sproži močno razdražljivost ali celo izbruh jeze.
Ne nujno zato, ker bi bil otrok drugačen ali ker bi bila situacija objektivno težja, temveč zato, ker je drugačno notranje stanje mame.
Če je njena kapaciteta za regulacijo že zelo nizka, je lahko tudi majhna dodatna zahteva dovolj, da telo preide v močan stresni odziv. Zato se mi pri razumevanju poporodnega besa zdi pomembno, da ne gledamo samo na vprašanje, kaj je naredil otrok, ampak tudi na to, v kakšnem stanju je bila mama, preden je prišlo do izbruha.
Včasih je tisti dogodek, ki ga mama prepozna kot vzrok svoje jeze, samo zadnja obremenitev v dolgi vrsti drugih obremenitev.
Poporodno obdobje pomeni veliko nenehne odzivnosti
Majhen otrok potrebuje veliko pozornosti in odzivnosti, kar pomeni, da je mama pogosto v pripravljenosti tudi takrat, ko navzven ni videti, da se dogaja kaj posebnega. Posluša, ali se bo otrok zbudil, opazuje njegovo vedenje, predvideva njegove potrebe in se prilagaja njegovemu ritmu.
Tudi takrat, ko otrok spi, se telo in um pogosto ne izklopita popolnoma. V ozadju lahko ostaja misel, kaj je treba še narediti, kdaj se bo otrok ponovno zbudil in kaj bo sledilo.
Če je ob tem prisotno še pomanjkanje spanja, malo podpore, veliko odgovornosti in občutek, da mora mama vse obvladati sama, je razumljivo, da se njena notranja kapaciteta sčasoma zmanjšuje.
Kapaciteta namreč ni neskončna.
In ko telo dlje časa porablja več energije, kot jo ima možnost obnoviti, postane vedno težje sprejemati nove obremenitve brez močnega odziva.
Ko mama ves čas daje, zase pa nima več prostora
Pri poporodnem besu se mi zdi pomemben tudi način, kako ženska v tem obdobju ravna s svojimi potrebami.
Nekatere ženske so že pred materinstvom zelo navajene skrbeti za druge, hitro začutijo, kaj potrebujejo ljudje okoli njih, težko rečejo ne in veliko lažje preskočijo lastno potrebo, kot da bi koga razočarale ali prosile za pomoč.
V materinstvu se lahko takšen način delovanja še okrepi, saj otrokove potrebe niso nekaj, kar bi bilo mogoče preprosto odložiti na kasneje. Mama zato vedno znova reče sebi, da bo počivala pozneje, da bo nekaj pojedla pozneje, da bo šla na stranišče pozneje ali da bo prosila za pomoč, ko bo malo manj naporno.
Toda pogosto pride nova potreba, še preden pride trenutek, v katerem bi lahko poskrbela zase.
Če se to ponavlja dovolj dolgo, se lahko začne kopičiti napetost, ki je ženska morda niti ne prepoznava kot takšno. Zelo jasno pa lahko prepozna jezo, ki se pojavi takrat, ko ji nekdo ponovno nekaj vzame ali od nje nekaj zahteva.
Zato se mi zdi pomembno vprašanje, ali je včasih pod jezo tudi neizpolnjena potreba, ki je ženska predolgo ni vzela resno.
Jeza je lahko povezana tudi z mejami
Pri nekaterih ženskah je poporodni bes povezan tudi z vprašanjem meja. Če je ženska vse življenje navajena prilagajanja, skrbi za druge in potiskanja lastnih potreb na stran, je lahko zelo težko prepoznati trenutek, ko je nečesa preveč, še težje pa to jasno izraziti.
Namesto »zdaj potrebujem pomoč« lahko pride »saj bom sama«.
Namesto »danes tega ne zmorem« pride »še to bom uredila«.
Namesto jasnega »ne« pride novo prilagajanje.
Telo pa ima svoje meje, tudi če jih zavest dolgo ne upošteva.
Včasih se zato začne jeza pojavljati tam, kjer bi bilo prej potrebno postaviti mejo. Ne pomeni, da je vsaka jeza znak nepostavljenih meja, vendar je pri nekaterih ženskah vredno raziskati, koliko časa so bile njihove lastne potrebe preslišane, preden je telo začelo reagirati glasneje.
Kaj se pri poporodnem besu dogaja v telesu?
S somatskega vidika me pri poporodnem besu ne zanima samo trenutek izbruha, ampak predvsem dogajanje v telesu, ki mu predhodi.
Ko je ženska že dolgo obremenjena, lahko začne prej opažati telesno napetost, spremembe v dihanju, stiskanje čeljusti, nemir ali občutek, da je vse okoli nje postalo preveč intenzivno. Če teh signalov ne zazna ali jih zaradi vsakodnevnih obveznosti preskoči, lahko telo postopoma pride do točke, ko nima več dovolj prostora za dodatno obremenitev.
Takrat lahko pride do zelo hitrega in intenzivnega odziva.
Zato je pri somatskem delu pomembno raziskovati tudi trenutek pred jezo. Ne samo, kaj je mama naredila, ko je bila že preplavljena, ampak kaj se je v njenem telesu dogajalo nekaj minut ali celo nekaj ur prej.
Prav tam lahko pogosto opazimo, da izbruh ni prišel iz nič.
Tudi energija je del te zgodbe
Na poporodno obdobje gledam tudi skozi perspektivo energijske psihologije. Ko govorim o energiji, s tem ne želim nadomestiti fiziološke ali psihološke razlage poporodnega besa, temveč dodati še en vidik izkušnje ženske, ki pogosto zelo jasno pove, da nima več energije.
V materinstvu je velik del njene pozornosti in življenjske energije usmerjen navzven - v otroka, partnerja, družino, gospodinjstvo in druge obveznosti. Če je tega dolgo časa veliko, lahko ženska začne izgubljati občutek lastnega notranjega prostora in vse težje začuti, kaj se dogaja z njo samo.
Takrat stavek »nimam več energije« zame ni samo opis utrujenosti.
Lahko je tudi opis dolgotrajnega načina življenja, v katerem je ženska večino časa usmerjena v potrebe drugih, medtem ko je stik z lastnimi potrebami, mejami in notranjo energijo vse šibkejši.
Zato se mi zdi pomembno, da pri podpori mamam ne govorimo samo o tem, kako zmanjšati simptome, ampak tudi o tem, kako ponovno vzpostaviti stik s sabo.
Ko materinstvo odpre tudi stare vzorce
Poporodni bes se pri nekaterih ženskah ne začne popolnoma na novo. Materinstvo lahko zelo močno aktivira načine delovanja, ki jih je ženska razvila že veliko prej.
Če se je kot otrok naučila, da mora biti pridna, prilagodljiva, razumevajoča in da je bolje, če svojih potreb ne izraža preveč, se lahko takšen vzorec v materinstvu še okrepi.
Zdaj je od nje odvisen še en človek, ki ima potrebe ves čas, ženska pa ima lahko zelo malo prostora, da bi sploh preverila, kaj potrebuje sama.
Takrat lahko pride do notranjega konflikta med tem, kar od sebe pričakuje kot mama, in tem, kar njeno telo dejansko zmore.
Moram biti potrpežljiva.
Moram biti na voljo.
Moram zdržati.
Hkrati pa telo govori nekaj povsem drugega.
Ne morem več.
V takšnem primeru je lahko jeza tudi mesto, kjer se prvič začne bolj jasno izražati nekaj, kar je bilo prej dolgo potisnjeno na stran.
Poporodni bes ni dokaz, da je z mamo nekaj narobe
Močna jeza po porodu sama po sebi ne pomeni, da je mama slaba mama ali da svojega otroka ne ljubi. Hkrati pa izrazitega in vztrajnega poporodnega besa ne bi smeli preprosto pripisati materinstvu in ga pustiti brez pozornosti.
Lahko se pojavlja skupaj s poporodno depresijo, tesnobo ali drugimi oblikami duševne stiske, zato je pomembno pogledati celotno sliko in ne iskati samo enega vzroka.
Če je jeza zelo intenzivna, če ima mama občutek, da izgublja nadzor, ali jo je strah, da bi lahko poškodovala sebe ali otroka, je pomembno poiskati ustrezno strokovno pomoč.
Somatsko delo in energijska psihologija lahko predstavljata podporo pri raziskovanju telesnega in notranjega doživljanja, vendar ne nadomeščata zdravstvene obravnave, kadar je ta potrebna.
Kaj nam lahko poporodni bes sporoča?
Morda zato vprašanje ni samo:
»Kako naj se znebim svoje jeze?«
Morda je vredno pogledati tudi, kaj se je dogajalo pred njo.
Koliko časa je bilo telo v visoki pripravljenosti? Koliko energije je bilo porabljene za nenehno odzivanje na druge? Koliko svojih potreb je mama preskočila, ker je bilo vedno nekaj pomembnejšega? Kje so njene meje in koliko prostora je v njenem vsakdanu sploh še zanjo?
Pri svojem delu me zato ne zanima samo zmanjševanje posameznega simptoma, temveč predvsem raziskovanje tega, kaj se dogaja v ozadju - kako ženska doživlja svoje telo, kako prepoznava obremenitev, kako vzpostavlja meje, kako se odziva njen živčni sistem in kakšen je njen stik s sabo.
Cilj ni mama, ki nikoli ni jezna.
Jeza je del človeškega doživljanja in tudi materinstvo ni obdobje, v katerem bi jo morali izključiti.
Bolj pomembno se mi zdi, da lahko ženska svojo jezo začne razumeti kot informacijo o sebi in svoji obremenitvi ter da lahko prej prepozna trenutek, ko njena kapaciteta za regulacijo začne upadati.
Podpora mamam v poporodnem obdobju
V Centru Ilana v Žalcu nudim psihološko svetovanje ženskam v nosečnosti, poporodnem obdobju in različnih življenjskih stiskah. Pri delu povezujem svetovanje s telesno usmerjenimi pristopi, raziskovanjem telesnega doživljanja, regulacijo živčnega sistema in energijsko psihologijo.
Srečanja potekajo v Žalcu, v Savinjski ali online, zato je podpora dostopna tudi mamam iz okolice.
Želim si tvojo podporo.