Ilana - Članki in zapisi

Tesnoba: ko telo živi, kot da nevarnost še vedno obstaja

Wed, 03 Jun 2026 19:01:00 +0000

Tesnoba je ena najpogostejših stisk sodobnega časa. Kljub temu jo ljudje pogosto težko razumejo.

Mnogi jo opisujejo kot občutek notranjega nemira, nenehne napetosti ali skrbi, ki jih spremlja skozi dan. Drugi govorijo o razbijanju srca, stiskanju v prsih, težkem dihanju, občutku, da se bo zgodilo nekaj slabega, čeprav za to ni jasnega razloga.

Pogosto slišimo stavek:

"Ne vem, zakaj sem tako napeta. Vse je v redu, pa se vseeno ne morem umiriti."

In prav tukaj se skriva pomembno razumevanje tesnobe.

Tesnoba ni vedno posledica tega, kar se dogaja okoli nas.

Velikokrat je povezana s tem, kar se dogaja znotraj našega živčnega sistema.

Kaj je tesnoba?

Tesnoba je naraven odziv telesa na zaznano nevarnost.

Gre za zaščitni mehanizem, ki je človeku skozi evolucijo pomagal preživeti. Ko možgani zaznajo grožnjo, telo sproži vrsto odzivov, ki ga pripravijo na boj, beg ali zaščito.

Srce začne hitreje biti.

Dihanje se spremeni.

Mišice se napnejo.

Pozornost se usmeri v iskanje nevarnosti.

To je normalen in zdrav odziv, kadar smo resnično ogroženi.

Težava nastane takrat, ko telo ostane v tem stanju tudi takrat, ko nevarnosti ni več.

Kako se tesnoba kaže v telesu?

Tesnoba ni zgolj miselni proces, je predvsem telesna izkušnja.

Pogosti simptomi tesnobe vključujejo:

občutek notranjega nemira,
napetost v telesu,
stiskanje v prsih,
hitro bitje srca,
plitko dihanje,
občutek cmoka v grlu,
težave s spanjem,
pretirano skrb,
utrujenost,
razdražljivost,
občutek, da se ne moremo sprostiti.

Veliko ljudi poskuša tesnobo razumeti samo skozi misli, medtem ko telo ves čas sporoča, da je v stanju pripravljenosti.

Zakaj tesnoba ne izgine samo zato, ker si rečemo, da smo varni?

To vprašanje si zastavlja veliko ljudi.

Če razumem, da nisem v nevarnosti, zakaj moje telo tega ne občuti?

Odgovor je pogosto v živčnem sistemu.

Del našega živčnega sistema, ki skrbi za preživetje, ne deluje predvsem na podlagi logike, temveč na podlagi izkušenj.

Če je telo dlje časa živelo v stresu, negotovosti, čustveni preobremenjenosti ali travmatičnih okoliščinah, lahko začne nevarnost zaznavati hitreje in pogosteje.

Tudi takrat, ko je v sedanjosti vse videti v redu.

Tesnoba ni znak šibkosti

Veliko ljudi zaradi tesnobe občuti sram.

Sprašujejo se, zakaj ne morejo preprosto odmisliti skrbi ali se sprostiti.

Toda tesnoba ni znak osebne šibkosti. Pogosto je znak, da je telo predolgo nosilo več, kot je zmoglo predelati. Da je bilo predolgo v pripravljenosti. Da je moralo ostajati pozorno, budno in previdno.

Telo se je naučilo, da mora biti ves čas pripravljeno na nekaj.

In zdaj ta vzorec nadaljuje, tudi ko bi si želeli počitka.

Povezava med tesnobo in živčnim sistemom

S somatskega vidika tesnoba ni nekaj, kar bi morali premagati. Ko je živčni sistem preobremenjen, telo težje prepozna varnost.

Zato se lahko pojavijo:

stalna zaskrbljenost,
vsiljive misli,
občutek ogroženosti,
pretirano analiziranje,
težave s sproščanjem,
panični napadi,
občutek izgube nadzora.

V ozadju teh izkušenj pogosto ni resnična nevarnost.

Temveč telo, ki še ni dobilo priložnosti, da bi se vrnilo v občutek varnosti.

Ali se je mogoče osvoboditi tesnobe?

Veliko ljudi išče način, kako tesnobo čim hitreje odstraniti.

Toda okrevanje pogosto ni povezano z bojem proti tesnobi.

Povezano je z ustvarjanjem pogojev, v katerih telo ponovno začuti varnost.

Ko se živčni sistem začne umirjati, se pogosto spremenijo tudi misli, čustva in telesni občutki.

Podpora pri tesnobi v Savinjski dolini(Žalcu) in na daljavo

Če se soočaš s tesnobo, anksioznostjo, notranjim nemirom ali občutkom, da si ves čas na preži, je lahko pomembno razumeti, da težava ni le v mislih.

Pogosto telo nosi več napetosti, kot se zavedamo.

V Centru Ilana v Žalcu nudimo celostno individualno podporo, ki vključuje delo z živčnim sistemom, telesnim zavedanjem ter povezavo med telesom, čustvi in notranjim doživljanjem. Srečanja potekajo v živo v Žalcu ali na daljavo.

Če si se v tem članku prepoznala, si dobrodošel/a, da mi pišeš.

Vsiljive misli: zakaj se pojavljajo in kaj nam sporočajo?

Tue, 12 May 2026 18:47:00 +0000

Vsiljive misli so ena najpogostejših, a hkrati najmanj razumljenih izkušenj, s katerimi se srečujejo ljudje v obdobjih stresa, anksioznosti ali čustvene preobremenjenosti. Ker so pogosto neprijetne, nenadne in včasih celo šokantne, lahko povzročijo veliko stiske ter sprožijo dvome o sebi.

Mnogi ljudje se prestrašijo že same prisotnosti teh misli. Začnejo se spraševati, ali pomenijo nekaj nevarnega, ali razkrivajo njihove skrite želje ali pa so znak, da izgubljajo nadzor nad sabo.

V resnici pa so vsiljive misli veliko bolj povezane z delovanjem živčnega sistema kot z resničnimi nameni posameznika.

Kaj so vsiljive misli?

Vsiljive misli so neželene misli, podobe ali impulzi, ki se pojavijo nenadoma in brez naše izbire. Pogosto so v popolnem nasprotju z našimi vrednotami, željami ali načinom življenja.

Lahko vključujejo:

strah pred tem, da bi se zgodilo nekaj hudega,
misli o nesrečah ali poškodbah,
pretirano skrb za zdravje,
dvome o odnosih,
strah pred izgubo nadzora,
neprijetne ali nasilne podobe,
katastrofične scenarije.

Pomembno je poudariti, da ima večina ljudi občasno vsiljive misli. Razlika je predvsem v tem, koliko pozornosti jim namenimo in kako se nanje odzovemo.

Zakaj so vsiljive misli tako zastrašujoče?

Težava običajno ni sama misel, temveč pomen, ki ji ga pripišemo.

Ko se pojavi neprijetna misel, jo pogosto poskušamo razumeti, analizirati ali odgnati. Vprašanja, kot so »Zakaj sem pomislila na to?«, »Kaj če ta misel nekaj pomeni?« ali »Kaj če se to res zgodi?«, sprožijo dodaten stres.

Možgani nato zaznajo, da gre za nekaj pomembnega. Posledično začnejo na to misel postajati še bolj pozorni. Tako nastane začaran krog, v katerem se misel vrača vedno znova, čeprav si želimo ravno nasprotno.

Povezava med vsiljivimi mislimi in živčnim sistemom

S somatskega vidika vsiljivih misli ne razumemo zgolj kot miselnega procesa. Razumemo jih tudi kot izraz stanja telesa. Ko je živčni sistem dlje časa pod pritiskom, v kroničnem stresu ali notranji preži, postanejo možgani bolj občutljivi na potencialne nevarnosti. Njihova osnovna naloga je preživetje, zato nenehno preverjajo okolje in iščejo morebitne grožnje.

V takšnem stanju telo pogosto deluje, kot da je nevarnost prisotna, tudi kadar je ni.

Posledično se lahko povečajo:

anksioznost,
pretirana zaskrbljenost,
katastrofično razmišljanje,
preverjanje,
vsiljive misli.

To ne pomeni, da je oseba nevarna sebi ali drugim, temveč, da je njen zaščitni sistem preobremenjen.

Zakaj se vsiljive misli pogosto okrepijo v obdobjih stresa?

Mnogi ljudje opazijo, da se vsiljive misli pojavijo ali okrepijo v času:

izgorelosti,
starševske preobremenjenosti,
pomembnih življenjskih sprememb,
pomanjkanja spanja,
dolgotrajne anksioznosti,
čustvene stiske,
travmatičnih izkušenj.

V teh obdobjih telo porablja veliko energije za obvladovanje notranje napetosti. Živčni sistem postane bolj pozoren, bolj odziven in manj sposoben razlikovati med dejansko nevarnostjo ter zgolj možnostjo nevarnosti.

Zato lahko običajne misli dobijo večjo težo, kot bi jo imele v stanju notranje regulacije.

Ali se je treba vsiljivih misli znebiti?

Pogosto ljudje poiščejo pomoč z željo, da bi misli popolnoma izginile. Vendar se v praksi pokaže, da večji mir običajno ne nastane takrat, ko misli izginejo, temveč takrat, ko izgubijo svojo moč.

Ko telo ni več v stalni pripravljenosti in živčni sistem začuti več varnosti. Misli takrat niso več razumljene kot dokaz nevarnosti. Takrat lahko neprijetna misel pride in odide, ne da bi sprožila močan stresni odziv.

Vsiljive misli niso odraz tvoje identitete

Ena največjih stisk, povezanih z vsiljivimi mislimi, je prepričanje, da misel nekaj pove o človekovem značaju. Toda misel ni enako namera. Misel ni enako dejanje. In misel ni dokaz, kdo si.

Pravzaprav so najbolj zastrašujoče vsiljive misli pogosto tiste, ki so najbolj oddaljene od naših resničnih vrednot.

Zato njihova prisotnost sama po sebi ne pove veliko o človeku. Veliko več pove o stopnji obremenjenosti njegovega živčnega sistema.

Zaključek

Vsiljive misli so lahko izjemno neprijetna izkušnja, vendar same po sebi niso znak, da je z osebo nekaj narobe. Pogosto predstavljajo odziv preobremenjenega živčnega sistema, ki skuša predvideti in preprečiti nevarnost.

Ko začnemo razumeti povezavo med telesom, stresom, anksioznostjo in mislimi, se lahko odnos do teh izkušenj postopoma spremeni. Ne gre za to, da bi misli nadzorovali. Temveč za to, da telo ne potrebuje več živeti v stalni pripravljenosti. Ko se občutek varnosti začne vračati v telo, se pogosto spremeni tudi način, kako doživljamo svoje misli. In tam se začne prostor za več notranjega miru.

Podpora pri vsiljivih mislih v Savinjski(Žalec) in na daljavo

Če se soočaš z vsiljivimi mislimi, anksioznostjo, notranjim nemirom ali občutkom stalne preobremenjenosti, je lahko v pomoč pristop, ki ne obravnava le misli, temveč tudi stanje telesa in živčnega sistema.

V Centru Ilana v Žalcu nudimo celostno individualno podporo, ki vključuje delo z živčnim sistemom, čustveno regulacijo ter povezavo med telesom, umom in notranjim doživljanjem. Srečanja so možna v živo v Žalcu ali na daljavo.

Če se v tem članku prepoznavaš in želiš raziskati, kaj se skriva za tvojimi vsiljivimi mislimi, si dobrodošel/a, da me kontaktiraš.

Energetska izčrpanost v nosečnosti

Wed, 15 May 2024 09:22:00 +0000

Do vstopa v nosečnost pogosto znake izčrpanosti nekako obvladujemo, med nosečnostjo pa telo potrebuje zelo velike količine temeljne življenjske energije, kar pomeni, da se pogosto znaki pokažejo še bolj izrazito.

Energetsko izčrpanost moramo znati ločiti od utrujenosti, le-to namreč odpravljamo s pomočjo vnosa potrebnih hranil, vitaminov in mineralov ter počitka, medtem ko pri energetski izčrpanosti govorimo o pomanjkanju prizemljene, umirjene energije.

Zaradi nerazumevanja se pogosto znaki energetske izčrpanosti tretirajo kot del hormonskega nihanja, žal pa pogosto govorimo o hudi energetski izčrpanosti in ne o naravnem in zmernem nihanju hormonov.

Nihanje in različni občutki so za to obdobje do določene mere vsekakor normalni, a bolj intenzivno se pojavljajo, kadar je mama v pomanjkanju umirjene, prizemljene energije. Nosečnost in normalno delovanje hormonov od mame namreč zahtevajo ogromno količino te energije in če je nima dovolj oz. če ženska že v nosečnost vstopi energetsko izčrpana, so ta čustva močno potencirana.

Kadar prihaja do razmeroma močnih nihanj razpoloženj in soočanja s težkimi čustvi, je pomembno, da se poskušamo do določene mere energetsko okrepiti. Kadar se pojavljajo take stiske, sploh v času nosečnosti, še posebej svetujem, da je podpora strokovnjaka izrednega pomena.

Če je mamica izčrpana že v nosečnosti, se to lahko izrazi med samim porodom (maternični vrat se ne odpira, zastoj v porodnem kanalu ...), stiske pa se pokažejo tudi v poporodnem obdobju, pogosto v povezavi z izzivi pri dojenju (dojenček se želi neprenehoma dojiti ali pa zavrača dojenje, v pomanjkanju mleka ali pa dojenček ves čas poliva), spanju, nemirnem dojenčku, s koliki ter poporodnimi stiskami oz. poporodno depresijo.

Se srečuješ z mislimi skrbi, strahu, anksioznosti in panike?

Wed, 24 Apr 2024 09:31:00 +0000

Si vedel/a, da lahko naše misli popolnoma prevzame to, kar čutimo v telesu?
Si vedel/a, da ljudje, ki ne morejo utišati svojih misli, nimajo dobre povezave s svojim telesom oz. jim manjka prizemljenosti, občutka varnosti in miru?

Kadar se počutimo v telesu varno, prisotno in prizemljeno, so tudi naše misli usklajene s tem. Smo bolj odprti, odločitve sprejemamo iz občutka varnosti in ne iz občutka pomanjkanja in panike.

V nasprotnem primeru, kadar telo in živčni sistem ni ustrezno zreguliran, pa so naše misli polne nenehnih skrbi, strahu, panike...

Naš živčni sistem nenehno preverja in skenira naše okolje, če bo kje zaznal kakšno nevarnost oz. če je okolje, v katerem smo, varno. Ko se počutimo varne, se naše misli uskladijo s tem občutkom. Smo bolj prisotni, um se umiri, svet zaznavamo kot varen in poln obilja.

Če naše telo ne čuti varnosti in miru, naše misli podivjajo. Lahko bi rekli, da gre naš celoten psiho - fizični sistem v način preživetja. Naše misli so polne skrbi, anksioznosti, strahu ter panike.

Našega telesa ne moremo pretentati tako, da se v občutke varnosti želimo prepričati. V ang. imajo lep izraz: We can’t talk ourselfs into feelings of safety. Ne moremo se pregovoriti v občutke varnosti. Varnost moramo začutiti v telesu, zato pogosto samo pogovorne terapije na dolgi rok ne prinesejo izboljšanja, po katerem hrepenimo.

Ko naslednjič zaznaš, da se ti pojavljajo skrbi, neprijetne, vsiljene, panične misli, ki jih ne moreš umiriti, poglej, kako se počuti tvoje telo.

Se počutiš varno in prizemljeno?

Ali se pojavlja neka zunanja situacija, ki deluje kot sprožilec in ti daje občutke nevarnosti, ter te spominja na neko preteklo izkušnjo?

Pri tem ti lahko pomaga moj celosten pristop, kjer skozi psihološki razgovor skušamo najti možne sprožilce za te misli, hkrati pa s terapijo globokega sproščanja in ostalimi tehnikami podpremo telo, da se globoko umiri, ter uravna fiziološke procese v telesu, ki se pojavljajo kot posledica stresa oz. obremenjujočih izkušenj v preteklosti.

Energetska izčrpanost med učitelji, vzgojitelji in pedagoškimi delavci

Wed, 03 Jan 2024 11:17:00 +0000

V zadnjih letih se zelo veliko učiteljev in vzgojiteljev srečuje z izčrpanostjo, marsikdo tudi z izgorelostjo. Razlog je v tem, da otroci in mladostniki od učiteljev in vzgojiteljev zahtevajo ogromno energije v obliki pozornosti, do katere lahko pridejo na različne načine.

Zelo pogosto so izčrpavajoči tudi odnosi med sodelavci ter tudi druge, dodatne obremenitve s strani same šole ali vrtca.

Zelo pogosto je vzrok različnih izzivov, ki se pojavljajo pri delu z otroci ter sodelavci v šolah in vrtcih, prav v tem, da so učitelji in vzgojitelji energetsko izčrpani, da nimajo dovolj prizemljene, umirjene energije, da bi bili potrpežljivi, dosledni, vztrajni, odločni ter hkrati ljubeči in sočutni.

Učitelji in vzgojitelji lahko razumejo teorijo o vzgojnih pristopih, delu z otroci, asertivni komunikaciji s starši otrok in sodelavci, a v ključnih trenutkih tega zaradi izčrpanosti preprosto ne zmorejo uporabiti.

Velik problem pri teh poklicnih profilih je tudi v tem, da v službi še nekako zdržijo, ampak se potem doma, v zasebnem življenju srečujejo z različnimi izzivi in težavami, ki so posledica izčrpanosti in pomanjkanja moči, da bi še doma sebi, svojim otrokom, partnerju namenili prepotrebno energijo in pozornost. Pogosto poročajo, da doma samo še padejo dol in nimajo moči za ostale obveznosti oz. se jih lotevajo s težavo.

Vedno pogosteje se učitelji in vzgojitelji srečujejo z zdravstvenimi težavami in s slabim imunskim sistemom. Veča se število bolniških odsotnosti, poleg tega pa mnogi poročajo, da zbolijo ravno takrat, ko je čas dopusta. Velika večina naših zdravstvenih težav je povezana s tem, da smo zaradi preobremenjenosti in izčrpanosti podvrženi stresu, to pa dolgoročno na našem psihičnem področju in fizičnem telesu pušča hude posledice.

Kako lahko učitelji, vzgojitelji, pedagogi pri sebi prepoznate znake izčrpanosti:

ste utrujeni, brez moči in volje za vzgojo in poučevanje,
čutite, da različnim situacijam ali otrokom niste več kos, da so za vas preveč,
težko kontrolirate svoja čustva v zvezi z vedenjem ali stiskami učencev in sodelavcev,
čutite, da ste kot učitelj oz. vzgojitelj izgoreli,
ste v pomanjkanju kreativnosti, novih idej,
vas otroci oz. učenci ne upoštevajo oz. dosežete da vas upoštevajo le, če kričite, se jezite ali grozite,
ne zaupate vase, v svoje strokovne sposobnosti, v svoj način dela,
ne zmorete biti potrpežljivi,
ste pogosto napeti, pod stresom,
čutite tesnobo, ko pomislite, da bi na delovnem mestu prišlo do sprememb,
nimate volje in moči za vsakdanje obveznosti, imate občutek kot, da ste obtičali na mestu,
si vsak dan obljubljate, da bo jutri drugače, a se naslednji dan na čustva ali vedenje učencev, sodelavce ponovno odzovete nekonstruktivno in vedno znova ponavljate iste »napake«,
če se čutite izgubljene oz. imate občutek, da vse delate narobe,
si nikakor ne morete organizirati časa v dnevu in imate pogosto občutek, da nimate dovolj časa,
če se trudite in poskušate delati drugače, pa ni sprememb,
če imate občutek, da to niste vi,
se srečujete z negativnimi mislimi ali strahovi,
se pri vas pojavljajo problemi z zdravjem, kot so alergije, glavoboli, težave z želodcem, slab imunski sistem, bolečine v hrbtu in sklepih ,
imate težave s koncentracijo,
si težko zapomnite ali pa pogosto pozabljate,
se težko umirite in sprostite,
zvečer težko zaspite, zjutraj pa se težko prebudite.

Če pri sebi opažate znake izčrpanosti in bi se želeli nekoliko okrepiti, vas vabim, da mi pišete na info@ilana.si in dogovorili se bomo za uvodno srečanje.

Zakaj ne izpolnimo ciljev, ki smo si jih postavili ob novem letu?

Fri, 29 Dec 2023 15:52:00 +0000

Razlogov, zakaj ne uspemo doseči ciljev, ki smo si jih postavili ob novem letu, je več:

Nerealistični cilji: Včasih si postavimo cilje, ki so prezahtevni ali nerealni glede na naše sposobnosti, časovne omejitve ali druge obveznosti. To lahko privede do občutka neuspeha in demotivacije.
Pomanjkanje načrta: Čeprav imamo cilj, pogosto pozabimo na potrebne korake in načrte, ki bi nas pripeljali do njega. Pomanjkanje strateškega načrtovanja lahko ovira napredek.
Pomanjkanje motivacije: Včasih se zgodi, da izgubimo zagon ali motivacijo za doseganje cilja. To se lahko zgodi zaradi različnih dejavnikov, kot so razočaranje, pomanjkanje vzpodbude ali notranje motivacije.
Spremembe okoliščin: Življenje je nepredvidljivo, kar pomeni, da se lahko okoliščine spremenijo. Če pride do nepričakovanih dogodkov ali sprememb, se lahko naše prioritete in cilji premaknejo.
Pomanjkanje podpore: Podpora družine, prijateljev ali strokovnjakov (kot je terapevt) je lahko ključnega pomena pri doseganju ciljev. Brez ustrezne podpore je lahko težje vztrajati.
Strah pred spremembami: Včasih nas lahko strah ali negotovost glede sprememb ovira pri doseganju ciljev. Lahko se počutimo nelagodno ali negotovo glede prihodnosti.
Pomanjkanje energije: Če nam primanjkuje umirjene, prizemljene energije, preprosto nimamo moči, da bi vse potrebne korake spravili v akcijo.

V kolikor se ob neuresničenih ciljih počutite slabo, se soočate z občutki nemoči, da vam tako ali tako ne bo uspelo, je res pomembno, da poiščete podporo, ki vam lahko pomaga identificirati težave, ki ovirajo vaš napredek pri doseganju ciljev, ter pri razumevanju ovir in razvijanju strategij za premagovanje teh izzivov. Pomembno je razumevanje, da je neuspeh pri doseganju ciljev del procesa učenja, ne pa končni izid. S tem pristopom lahko razvijemo večjo vztrajnost in sposobnost prilagajanja svojih ciljev glede na nove okoliščine.

Vzroki za izzive v reproduktivnem sistemu

Tue, 05 Dec 2023 12:07:00 +0000

Drugi energetski center skrbi za spolne organe(prostata, maternica, jajčniki, testisi), sečila(sečni mehur, ledvice), del prebavnih organov(debelo in slepo črevo) ter križni del hrbtenice in medenico. Predstavlja sedež primarnih čustev: strahu, žalosti, jeze, veselja, presenečenja, gnusa.

V ledvicah se shranjuje naša življenjska energija, ki je na začetku pogojena s tem, v kakšnem stanju je bila naša mama tekom nosečnosti, posledično pa tudi od tega, kako se je razvil naš prvi center. Življenjska energija pa je nujno potrebna, da sploh pride do zanositve ter da se dojenček optimalno razvija. Zato je drugi energetski center večinoma odvisen od prvega centra, ki črpa umirjeno, življenjsko energijo. Za izražanje čustev, meja, potreb namreč potrebujemo ogromno energije.

Težave, ki se povezujejo z drugim centrom, so torej večinoma povezane z našimi čustvi. Lahko na eni strani potlačujemo, zanikamo čustva(ne zaznamo, ko gre kdo čez našo mejo, se pretvarjamo, da nas določena stvar ne gane, nas ni ničesar strah, težko izrazimo določeno čustvo-npr. žalost, jezo...) na drugi strani pa jih lahko težko obvladujemo(se pretirano razjezimo, pojavljajo se močni strahovi, tesnoba...). Kadar gre že za energetsko izčrpanost, se izzivi na tem področju kažejo tak, da čustva močno nihajo iz ene skrajnosti v drugo. Lahko se pokažejo težave s postavljanjem meja, izražanjem svojih potreb, izzivi v spolnosti, dovoliti si užitek itd. Vse to se najpogosteje izraža v odnosih (s starši, v partnerstvu, prijateljstvih itd.), kasneje pa se lahko manifestira na prej omenjenih organih kot vnetja, tumorji, ciste, miomi, policistični jajčniki, neplodnost, neredne/boleče menstruacije, urološke težave, imunski sistem(alergije, avtoimune bolezni), limfom...

Vzroki za težave?

Vzgoja, ki je vzbujala krivdo, čustveno zavračanje, čustvena manipulacija, prepoved izražanja določenih čustev, čustvena nedostopnost v družini, alkohol v družini, zlorabe, pomanjkanje kreativnosti in izražanja, (ne)sprejemanje svoje ženstvenosti, vzroke lahko najdemo tudi v transgeneracijskih vzorcih, ki se lahko prenašajo iz generacije v generacijo, potlačevanje svojih potreb, energetska izčrpanost zaradi dlje časa trajajočega stresnega odziva v telesu itd.

Zato je pri teh izzivih nujno, da poleg biološkega vidika, nagovarjamo tudi psihološko-energetski vidik.

Poporodne stiske oz. poporodna depresija

Mon, 27 Nov 2023 16:04:00 +0000

Obdobje po porodu je za marsikatero žensko izjemno ranljivo že samo po sebi. Kar na enkrat je večina pozornosti namenjena dojenčku, naše potrebe niso več na prvem mestu, niti ni več na prvem mestu naš partner in odnosi s prijatelji ter družino.

Za to obdobje so značilne izrazite spremembe, ki jih marsikateri par ne pričakuje. Partnerja oz. na začetku predvsem mama mora biti otroku ves čas na razpolago, ne glede na to, kako zelo utrujena je in kako se počuti. Silovitost tega, da te nekdo ves čas potrebuje in da kdaj zmanjka časa že za naše osnovne potrebe, je lahko za marsikoga zelo obremenjujoča. Pomanjkanje spanja, nenehno hranjenje, intenzivnost otroškega joka lahko botruje k temu, da se pri ženski razvijejo poporodne stiske, med katerimi so pogoste anksioznosti, depresivno razpoloženje in tesnoba, ki lahko privede tudi do paničnega napada.

Po porodu se ženskam na hitro zmanjša količina hormonov, zato so prehodni občutki otožnosti, žalosti in občutljivosti nekaj normalnega in običajno minejo v nekaj urah oz. v dveh tednih.

Kadar pa se ženskam ti občutki poglobijo in trajajo več mesecev govorimo o poporodnih stiskah.

Simptomi poporodnih stisk oz. poporodne depresije:

izraziti občutki žalosti,
razdražljivost, nihanje razpoloženja,
občutek, da nas vse nervira,
občutljivost,
sprememba apetita
fizičnimi simptomi(težave s prebavnim sistemom, močno bitje srca, plitko dihanje, napetost v mišicah),
strahovi,
motnje spanja,
občutki zapuščenosti in osamljenosti,
obsesivno kompulzivno vedenje (npr. nenehno umivajo dude, neprestano razkuževanje rok, strah pred mikrobi)
strah pred tem, da bi otroku kaj naredila,
občutki sovraštva oz. jeze do otroka,
samomorilnost,
občutki krivde,
pretirana skrb za otrokovo zdravje in življenje.

Žal veliko teh stisk ostaja neprepoznanih, saj ženske težko komu zaupajo, kaj se z njimi dogaja. V družbi namreč velja prepričanje, da je to čas veselja in radosti, zato je krivda ob teh občutkih lahko še toliko večja.

Dejavniki tveganja za nastanek poporodnih stisk:

nezadovoljstvo s partnerskim odnosom,
pomanjkanje podpore družine,
finančni stresi,
slaba samopodoba,
pretekle izkušnje splava,
težka nosečnost in porod,
primanjkljaj umirjene, življenjske energije med nosečnostjo,
predhodne izkušnje z depresijo in podobno.

Vzroke za depresivna stanja in anksioznosti energetska medicina prepoznava v pomanjkanju pretoka energije skozi organizem. Zaradi pomanjkanja umirjene, prizemljene energije, se tako pretirano aktivirajo nadledvične žleze, ki se izčrpajo, posledično pa je moteno delovanje hormonskega sistema, kar pripelje do motenega delovanja celotnega telesa.

Poleg energetskega vidika pa je nujno, da pozornost posvetimo tudi našemu živčnemu sistemu, v kolikor je naš živčni sistem nezreguliran (je nenehno pretirano vzburjen-hipervzburjen oz. v stanju zamrznitve, odklopa), moramo telo podpreti, da pride nazaj v stanje umirjenosti, regulacije, rečemo, da se vklopi parasimpatični živčni sistem, kjer poteka počitek in regeneracija.

Bistveno je tako že v času nosečnosti in pred njo poskrbeti za kakovostno prehrano, ustrezno raven vitaminov in mineralov, dobro počutje v medosebnih odnosih, pripravo na porod, sprostitev ter okrepitev z umirjeno, življenjsko energijo.

Vzrok za psiho-somatske težave

Fri, 24 Nov 2023 13:46:00 +0000

Najbolj pogost vzrok, da v našem telesu ostajajo neizražena oz. potlačena čustva je v tem,

da jim dajemo preveč racionalnega pomena, premalo pa jih zares začutimo v telesu.

Kot družba smo zelo dobro naučeni, kako razmišljati, analizirati, intelektualizirati in vse razumeti.
A včasih to ni dovolj, manjka nam stik s telesom. Predvsem, če si želimo polno živeti svoje življenje, moramo imeti zares dober stik s svojim telesom.

Če o čustvu razmišljamo, na nek način odrinemo čustvo na stran, da ga ne rabimo začutiti. Predvsem če je čustvo neprijetno, ga z veseljem odrinemo na stran, tako, da o njem samo nenehno razmišljamo in se vrtimo v enih in istih mislih.

Samo s kognitivnim razumevanjem pomena in zgodbe za nekim čustvom, ostajamo odrezani od našega telesa in nenehno ostajamo v glavi in razmišljanju.

Čustva imajo somatsko komponento. Torej, jaz čutim jezo in ne, jaz razmišljam jezo.

S čutenjem čustev pa vedno pride zraven tudi fiziološki odziv telesa. Čustvo mobilizira energijo, ki se mora izraziti.. npr. skozi jok, tresavico, mravljinčenje, vročino itd. Če o čustvu samo razmišljamo in se le-to ne izrazi, se v našem sistemu nabira neizražena ali zamrznjena energija, ki potem povzroča različne psiho-somatske izzive.

Ko se naučimo zares začutiti čustvo in ne bežati pred njim, ustvarjamo pot za celjenje. Zato je tako pomembno, da pri osebni rasti vsebine tudi utelesimo, ne samo ozavestimo.

A kaj to sploh pomeni?

To pomeni, da se naučimo biti v telesu in zdržati z vsemi občutki, ki se v nas prebujajo, kar pa ni tako enostavno kot se sliši.
Večina nas zna zelo dobro utišati občutke, se odzemljiti, jih zracionalizirati, potlačiti, jih otopiti s hrano, pijačo, serijami, delom, kot pa se z njimi spoprijateljiti.

A tu se nahaja zdravljenje, ko prenehamo bežati pred njimi in večamo posodo, da z njimi zdržimo. Najprej kapljico po kapljico, potem pa vsakič malo več. In po vsaki taki kapljici prihajamo vedno bolj v stik s svojo živostjo in sami s sabo.

Neizražena jeza, izbruhi jeze

Mon, 13 Nov 2023 12:29:00 +0000

Neizražena jeza v telesu povzroča nemalo težav.

Pa poglejmo zakaj in kako jo prepoznamo?

Če smo se npr. znašli v ogrožajoči situaciji(npr. je starš na nas kot otroka kričal, smo bili ponižani, nam je bila odvzeta moč, smo bili nečesa obtoženi po krivici itd.), se je v nas mobilizirala jeza oz. mobilizirajoča energija. Če je ni bilo mogoče varno izraziti oz. nismo bili slišani, smo zamrznili in čakali, da situacija mine.

A nabrana jeza je še vedno znotraj nas, le da se ni uspela v varnem prostoru izraziti.

Če nam je bila jeza predstavljena kot nekaj grdega, nedovoljenega, neprimernega, je ostala neizražena. Če smo bili zaradi svoje jeze obravnavani kot ne-pridni, neubogljivi in še kaj, smo se lahko naučili jezo potlačiti. Če se dlje časa nahajamo v situacijah, kjer se ne postavimo zase, za svoje potrebe, ne postavimo meje, se v nas nabirajo jeza in frustracije, ki jih potlačujemo.

Neizražene frustracije, ovirana jeza, prekinjena zdrava agresija...vse to ostane zaklenjeno v našem telesu.

Vse to pa v našem telesu povzroča kroničen stres, ker mora sistem ves čas nekaj potlačevati, se izogibati in skrivati.

Ker ta energija ni na ustrezen način izražena in akumulirana, se lahko zgodi, da ob energetski izčrpanosti(to zelo jasno vidimo pri otrocih, ki so utrujeni, ali pa pri alkoholiziranosti, kjer blokade popustijo) popusti kontrola čustev in iz nas izbruhne jeza, lahko tudi zelo močan bes, ki se ga ljudje ustrašijo.

A izogibanje in ponovno potlačevanje nas spet zapelje v krog, kjer te vsebine niso izražene in nagovorjene, zato v sistemu še vedno povzročajo stres.

Notranji pritisk zato telo kompenzira s tem, da se izrazi na drugačne načine:

skozi tenzijo,

napete mišice,

zategnjeno čeljustjo,

bolečino,

kompulzivnimi dejavnostmi,

skozi potrebo po kontroli,

anksioznostjo,

težave z nespečnostjo,

glavoboli,

visokim pritiskom,

srčno-žilnimi boleznimi...

Zato je ključno nagovoriti to jezo, ji dati varen prostor, da jo prepoznamo, razumemo in konstruktivno sprostimo iz telesa ter tako dosežemo globlje razumevanje lastnih vzorcev vedenja, kar pripomore k trajnostnim pozitivnim spremembam v našem življenju.